Človeška ribica na pragu izumrtja

LJUBLJANA – Medtem ko človeško ribico že dolgo in počasi, a vztrajno zastruplja onesnaževanje podzemnih voda, so strokovnjaki s področja jamske biologije nedavno odkrili, da to dragoceno žival, ki je simbol čiste narave in edina prava jamska dvoživka v Evropi, neposredno ogroža še nekaj mnogo hujšega. Gre za glivično okužbo, ki v zadnjem času dobiva nepredstavljivo velik obseg v svetovnem merilu. Na to v odprtem pismu ministrici za okolje in prostor Ireni Majcen opozarja Igor Benko, predsednik Jamarske zveze Slovenije (JZS).

Okužba med dvoživkami

»Herpetolog Nino Kirbiš (Herpetološko društvo – Societas herpetologica slovenica) ter strokovnjaka za človeške ribice prof. dr. Rok Kostanjšek z oddelka za biologijo biotehniške fakultete in Gregor Aljančič iz Jamskega laboratorija Tular oziroma Društva za jamsko biologijo se sprašujejo, ali človeški ribici grozi nenadno izumrtje. Poleg pomanjkanja praktičnih varstvenih ukrepov je pomembna ovira pri učinkovitem varovanju človeške ribice tudi njena nezadostna raziskanost,« pravi Benko.

Glivična bolezen hitridiomikoza, ki jo povzročajo hitridne glive vrste Batrachochytrium dendrobatidis (Bd) in njene sorodnice, je v svetu znana od leta 1998. »V tem času je bolezen povzročila masovni upad dvoživk po vsem svetu in je poleg uničevanja naravnega okolja trenutno prepoznana kot največja grožnja biodiverziteti vretenčarjev. Domnevajo, da izhaja iz Azije, od koder se s človeško pomočjo hitro širi po vsem svetu. Dokazano se pojavlja pri več kot 500 vrstah dvoživk in je kriva za izumrtje že več kot 200 vrst. Glivična bolezen preživi v krajih, kjer je temperatura od 4 do 25 °C, kar pomeni, da tudi v Sloveniji lahko prizadene prav vseh 20 avtohtonih vrst dvoživk, vključno s človeško ribico,« še nadaljuje.

Invazivne glive iz Azije

Poleg osnovne oblike bolezni Bd, ki se je po svetu prenesla predvsem s trgovino z dvoživkami za potrebe prehrane in teraristike, se je leta 2013 na Nizozemskem pojavila mnogo agresivnejša oblika, ki jo povzroča vrsta gliv B. salamandrivorans (Bsal). V nekaj letih je povzročila izumrtje 90 odstotkov populacije močeradov na Nizozemskem, od tam pa se je z vodnimi tokovi in pticami prenesla naprej po Evropi. Trenutno je bolezen že potrjena v vseh sosednjih državah razen na Hrvaškem, zato jo je v osnovni (Bd) ali agresivnejši (Bsal) obliki prej ali slej pričakovati tudi v Sloveniji.

In kako poteka? »Glivica prizadene kožo, ki pri dvoživkah poleg zaščitne funkcije opravlja tudi vlogo dihal in izločal,« je v pismu okoljski ministrici zapisal Benko. »Okužba zato pri neodpornih vrstah, med katere lahko uvrstimo večino naših dvoživk, praviloma privede do izčrpanosti, podhranjenosti in smrti. Zaradi anatomskih značilnosti, prilagoditve na podzemski način življenja in omejene razširjenosti je človeška ribica še posebno izpostavljena novim boleznim. Glivična bolezen je zelo invazivna, in ob njenem nezadržnem širjenju po Evropi lahko kaj kmalu doseže tudi podzemsko okolje človeške ribice. Kljub navidezni izoliranosti je kraško podzemlje prek padavin in ponornih vodotokov namreč tesno povezano s površinskim okoljem, bolezen pa se v jame lahko razširi tudi prek okuženih površinskih dvoživk, ki se na vhodnih delih jam pogosto razmnožujejo ali prezimujejo.«

Zdravila ni

Zdravljenje okuženih dvoživk v naravnih okoljih ter izkoreninjanje povzročitelja se je, kljub številnim prizadevanjem, doslej izkazalo za neuspešno, meni predsednik JZS: »V prizadetih delih sveta zato pospešeno vlagajo predvsem v preventivne ukrepe za zaščito dvoživk, postopke hitre diagnostike bolezni ter pristop za omejevanje širjenja te glivične bolezni. Čeprav je bolezen že prisotna v naši neposredni bližini, pa načrti za nujne preventivne ukrepe in postopke v Sloveniji še niso izdelani. Dodatna težava je tudi pomanjkljivo poznavanje občutljivosti človeške ribice za tovrstne okužbe, a kljub temu lahko pričakujemo resne posledice.«

Zaradi grožnje glivne okužbe človeški ribici in drugim zaščitenim dvoživkam so strokovnjaki pripravili manjši pilotni projekt Invazivke nikoli ne počivajo, ki ga je finančno podprlo ministrstvo za okolje in prostor. Med drugim pripravljajo prva testiranja dvoživk za ugotavljanje prisotnosti hitridnih gliv v Sloveniji.

Nujni državni ukrepi

Kljub njenemu pomenu in prepoznavnosti je izvedba ukrepov za varstvo človeške ribice in njenega kraškega okolja pomanjkljiva, celo nezadostna, meni predsednik JZS: »Človeška ribica je kazalnik neoporečnosti podzemne vode, ki je ključni vir in zaloga pitne vode v Sloveniji. Pozabljamo namreč, da očem skrite jame, tam nekje spodaj, niso vreče brez dna, kamor odvržeš smeti in odplake. Tudi tam je življenje. Če bo izginila iz narave, je ne bomo mogli ohraniti niti v akvariju turistične jame.«
Poleg razvijanja diagnostike gliv in drugih potencialnih patogenov človeške ribice so za njeno učinkovito zaščito pred okužbami potrebni tudi širše zastavljeni koraki, še opozarja Igor Benko: »Na področju jam bi veliko lahko prispevali jamarji, ki se zaradi raziskovanja podajamo v globine. Za slednje bi bilo treba izdelati protokol čiščenja in razkuževanja opreme po vsakem obisku, zlasti pa bi bilo nujno ozaveščanje tujih jamarjev, ki prihajajo iz držav, v katerih je okužba že prisotna.«

Zato Jamarska zveza Slovenije državi v odprtem pismu predlaga, naj »v dobro obstoja človeške ribice podpre projekt preprečevanja prenašanja akutne glivične bolezni. Predlagamo, da se določen odstotek od plačane koncesije, ki ga dobijo od Postojnske jame, nameni za ohranitev človeške ribice. Nedvomno je to želja nas vseh,« je sklenil Igor Benko, predsednik JZS.