Človek, postoj

Padla je, kot bi ji kdo pred kolo postavil oviro. Treščila po tleh z vso silo in obležala na cesti. Na robu Novega mesta, sredi sobotnega jesenskega popoldneva. Ni bila sama, z drugim kolesom je bil še nekdo, njen fant, morda mož ali le partner za kolesarjenje. Padla je tik pred avto. Prvi jo je komaj obvozil, da ni bilo tragedije. Prav tako drugi, pa tretji, četrti. Še več jih je bilo. Vsi so jo obvozili. In peljali naprej.

Tista prva, ki je za las preprečila tragedijo, je ustavila nedaleč stran, malček na zadnjem sedežu je tulil, a voznici ni dalo miru, da bi se kar peljala naprej. Vrnila se je na kraj nesreče. Kako hvaležna sta bila kolesarja, ki sta se odločila jesenski vikend preživeti v enih od dolenjskih term! Nista znala jezika, nista vedela, kam po pomoč, da bi oskrbeli ranjeno roko, nista vedela, kam z razbitim kolesom, kako se vrniti do toplic. A prišla je gospa z dojenčkom v naročju, tudi sama šokirana. Ne toliko zaradi poškodovane kolesarke kot zaradi brezčutnosti ljudi, ki so se le peljali naprej. Nekako je iz spomina izbrskala tistih nekaj nemških besed, da so se sporazumeli, naložila gospo in gospoda v avto ter ju, z malčkom v avtu, peljala na urgenco. In ostala tam z njima debelo uro, da so poškodovano oskrbeli, in celo uredila, da je njen sorodnik poskrbel za kolesa, obvestila je terme. In verjetno sta se gosta, ki sta v naši deželici prepoznala gostoljubnost in lepoto, zaradi katerih bi bilo vredno pri nas preživeti prost trenutek ali dva, počutila varno, sprejeto in zaželeno.

Upam, da sta kljub vsej kalvariji zaradi padca na robu mesta spoznala, da so še ljudje, ki pomagajo človeku v nesreči in ne gledajo le nase. Čeprav so se morda prav ti, ki so se peljali mimo, le trenutek pozneje na družabnem omrežju stotinam prijateljev hvalili o najboljši kavi v mestu, odličnih nakupih ali bogati beri jurčkov. In morda je kdo zapisal tudi, kateri cesti se izogniti zaradi nesreče, ne da bi pomislil, ali tisti, ki se je znašel poškodovan na tleh, morda potrebuje njegovo pomoč