Jebi ga, prošlo leto, ako to uopšte može tako da se nazove. U julu smo imali 21 kišni dan, se mi je iz Beograda javil prijatelj Vlado. Na mestno plažo na Adi Ciganliji me je že zdavnaj nehal vabiti, saj kaj naj bi pa tam delali. Vedrili v lokalčkih?
Letošnje poletje si bom zapomnil po neprestani košnji. Še nikoli do zdaj v mojem, vsaj odraslem življenju, ni bila trava avgusta tako sočna in zelena in visoka. Je tudi nikoli v življenju nisem premogel toliko kot zdaj: nekaj manj kot 5000 kvadratnih metrov. Kar naprej se furam gori-doli v svojem rdečem traktorskem kabriu neke sicer leve, ampak trpežne znamke s 13 konji. Košnja mi vzame kakšne tri ure, potem pa še dve uri z laksarico po robovih parcele na fino in nič manj pazljivo okrog vrta, ker je žena občutljiva, če odrezana trava pada po gredicah, a misliš, da bom kar naprej plela, upre roke v boke, in jo čisto razumem, ob letošnji moči bi plevel v rasti prehitel še tako gensko naspidirano solato.
Prihranjena nam je bila le toča v velikosti vinogradniških breskev, ki je lani zbombardirala ženin avto in vrt, je pa zato prejšnji teden med nevihto strela treščila naravnost v petnajstmetrsko staro hruško blizu hiše, da so kosi debla leteli tudi 50 metrov daleč, kot bi usekala bomba, še dobro, da ni bilo nikogar zunaj, pa da so okna ostala cela. Tretjina drevesa je še zdaj na tleh, čakam, da se z dopusta vrne sosed z motorko.
Uporabljamo računalnike in drugo tehnološko kramo, vozakamo se v hudo udobnih in elektronsko zakompliciranih avtomobilih, celo naši domovi so lahko računalniško vodeni, če imamo za to veselje in denar: saj veste, dandanašnji si date lahko jajčka kuhat, ali pa ljubico/ljubčka v posteljo naštimate kar na daljavo, prek telefona. In po mesecih garanja v službi si seveda splanirate fin dopust, vse dejavnosti so predvidene in v svoji človeški vsemogočnosti tudi povsem samoumevne, prepričani ste, da nič ne more iti narobe.
Potem pa začne deževati. Velikopotezne načrte spere v kanale. Počitnice postanejo odvisne od naše sposobnosti improvizacije. Nenadoma se začnemo vračati k naravi. K sebi. Bi zaključil, da to ni nujno slabo, ampak je tudi res, da imam tega dežja pa poln kufer.
