Ne znam in ne želim opisovati občutkov ob »veliki« stavki javnega sektorja, ki meji na bizarnost in prav po Cankarjevo odseva slovensko družbo. Mislim, da sindikati tečejo za vozom, kakor je tekla Cankarjeva Francka v romanu Na klancu, katerega obnovo smo vsi utrjevali pred tablami v osnovnošolskih klopeh. Vlada je odločena v svojih namenih in ciljih – v lep celofan je zavito marketinško sporočilo, da mora speljati začrtane ukrepe, da bi bilo našim otrokom boljše, da bi živeli v državi, ki si jo zaslužijo.
Vprašujem se, kako lahko tako licemersko trobentajo o prihodnosti, ki jim pomeni manj kot sedanjost, in ne razumem javnih uslužbencev, da ne razumejo, kako lepo so živeli, in bodo kljub predlogom vlade lepo živeli še naprej. Bolj kot prihodnost me begata sedanjost in trenutna panika. Na vse smeri. Sanacija bank, ki bi teoretično lahko pripeljala k uravnoteženemu proračunu, je vlak, na katerem trenutno ne sedi nobeden od gospodov, ki imajo v roki platno in škarje. Poročanje o rezultatih okradenih družb slovenskega gospodarstva je neenotno, odvisno od spretnosti vsakega menedžerja in trenutnega razpoloženja kvazilastnikov.
Kdo bo udaril po mizi, seveda v duhu enotnosti, glede previsokih izplačil regresov v državnih družbah? Spretni menedžerčki v Luki Koper, na Petrolu in v Mercatorju so pohiteli in ga že izplačali. Ja, seveda, če pa zakon o omejevanju še ne velja in si to upajo. Klinc gleda načrt vlade o znižanju regresov, večji sistemi so ubrali svojo pot. Panika je panika in vlada itak ne ve, kaj dela, so prepričani mali bogovi, ki se igrajo človek ne jezi se po svojih pravilih. Viri blizu Banke Slovenije me opozarjajo tudi na to, da se te dni večje količine denarja iz slovenskih bank selijo v Dubaj, na Ciper in tudi v italijanske banke, tiste blizu Vatikana. Ker je panika. Ta Slovenija gre očitno v maloro – in kje je zdaj upanje, da bo našim otrokom res kdaj bolje? Z drobižem od plač javnega sektorja zagotovo ne bodo ničesar dvignili. Cvetoči trg sive ekonomije ne bo ustvarjal poganjkov v obliki davkov. In to je to. S stavko ali brez nje. Kolegica mi je danes podarila lepo misel. »Revež se rodiš in revež ostaneš … v dolini pa bo še naprej sijala drobna luč.«