Ob letošnjem Tartinijevem jubileju so za glasbene sladokusce pripravili posebno presenečenje. Piranski pomorski muzej, Pomorski in zgodovinski muzej hrvaškega Primorja Reka, Skupnost Italijanov Giuseppeja Tartinija Piran, Atelje Tartini iz Ljubljane in piranski minoritski samostan sv. Frančiška so rojstni dan velikega violinista Giuseppeja Tartinija zaznamovali z odprtjem razstave o slovitem hrvaškem goslarju in doktorju medicine Franju Kresniku. Cenijo ga v Cremoni, na Dunaju in drugod po svetu, pri nas pa ga, čeprav je vse življenje živel na Reki, skoraj nismo poznali.
Revnim ni računal
Sposoben je bil natančno proučiti violino, prisluhniti njenemu zvoku, določiti čas njenega nastanka ter prepoznati avtorja oziroma delavnico, v kateri so jo naredili. To je sila težko in človek mora imeti neizmerno veliko znanja ter izkušenj. »Na dr. Franja Kresnika smo postali pozorni v reškem pomorskem in zgodovinskem muzeju, kjer ima pomembno mesto, podobno kot v našem Giuseppe Tartini. Povezujeta ju ljubezen do violine in glasbe ter celo značajska podobnost, saj sta bila oba izjemno skromna in srčno dobra. Tudi Franjo Kresnik pogosto svojih zdravniških storitev revnim ni računal, tako kot Giuseppe Tartini ne nekaterim izjemno nadarjenim učencem,« pravi kustosinja dr. Duška Žitko, ki je zaslužna za gostujočo razstavo in možnost, da tudi pri nas spoznamo svetovno znanega goslarja.
Kustosinja reškega muzeja in avtorica postavitve Tamara Mataija pojasnjuje, da je bil na Reki znan kot dober pediater in veliki šaljivec z ekstravagantno frizuro. Podnevi je nesebično opravljal zdravniški poklic, ponoči pa je igral na violino in se ukvarjal z raziskovanjem ter izdelovanjem tega glasbila. Od drugega leta je živel na Reki, čeprav se je hrvaškemu očetu in avstrijski materi leta 1869 rodil na Dunaju, kjer je pozneje dokončal študij medicine. A svet violin ga je privlačil tako močno, da je pogosto zahajal v Cremono in tam proučeval zapuščino Amatija, Stradivarija in Guarnerija, pa tudi na Dunaj, kjer se je poglabljal v tamkajšnjo zbirko Theodorja Hammerleja.
Raziskoval je vrste in debeline lesa za violine, lake, skiciral glasbila in veščino izdelovanja temeljito proučil. Sčasoma je začel izdelovati odlična godala (violine, viole in violončela). Sprva so bili to posnetki starih cremonskih glasbil, nato pa je na podlagi znanja slovitih mojstrov razvil lastni tip. O svojih izsledkih je napisal vrsto strokovnih člankov, njegovo knjigo pa je šele po njegovi smrti izdala Akademija znanosti in umetnosti v Zagrebu. Franju Kresniku so v Italiji tako zaupali, da so ga pooblastili, da je s Stradivarijevim orodjem za izdelovanje glasbil leta 1938 odpotoval v Berlin, kjer je izdelal dve violini.
Poglejte, morda je Kresnikova
Na odprtju razstave v Piranu je na eno od Kresnikovih violin zaigral zagrebški solist Krunoslav Marić, na Tartinijevo violino Nicolòja Amatija iz Bologne pa zavzeti raziskovalec in poznavalec Tartinijeve glasbene zapuščine, violinist Črtomir Šiškovič. Mojster je izdelal 52 violin, dve violi, dva violončela in po naročilu še štiri glasbila za newyorški Holdnov godalni kvartet. Žal sta mu druga svetovna vojna in smrt leta 1943 preprečili, da bi na Reki odprl šolo izdelovanja godal. Nekaj Kresnikovih violin je verjetno tudi v Sloveniji. Naš znani goslar prof. Vilim Demšar se spominja, da so v delavnico njegovega očeta mojstra Blaža Demšarja prinašali Kresnikove violine v popravilo. Če imate doma katero, poglejte signaturo, morda je Kresnikova.
