NA KOŽO

Človek, izruvaj svoje mesto

Objavljeno 03. september 2015 00.35 | Posodobljeno 03. september 2015 00.36 | Piše: Dušan Malovrh
Ključne besede: komentar

Sopotnikom sem napovedal, da slončka ne bo več, ko bomo prišli nazaj.

Dušan Malovrh. Foto: S.N.

V mestih skoraj ni več otroških igrišč, kot smo jih poznali pred desetletji. Dvorišča, kjer so se kratkohlačniki in kratkokrilnice po svoje družili brez nadzora šolskih ali družinskih oblastnikov, so postala bodisi ograjena zasebna last bodisi jih je preplavila pločevina na kolesih.

Zadnje oaze skupinske radoživosti so občinske, šolske in vrteške površine, ki pa so, če niso pod ključem, prepuščene na milost in nemilost prenapetežem.

Če pride do poškodovanja elementov pokličite... In sem poklical. In povedal, da sicer krasnemu skateparkcu, kamor to poletje redno zahajamo z našima dirkačema, manjkata dva velika kosa žičnate ograde ter da po asfaltu, polnem nadobudnega drobiža na rolkah, rolerjih in skirojih, nenadzorovano slalomirajo pubertetniki z motorji. To zadnje je seveda prepovedano. Eno prdulco sem resda preventivno ustavil (in se začudil, da me je fant poslušal, parkiral pred igriščem in me celo ni nekam poslal – kdo pravi, da mularija ni vzgojena?!), me je pa zanimalo, kaj porečejo vzdrževalci. Vsakič, ko namestimo in popravimo ograjo, jo že naslednji dan najdemo v Grosupeljščici, se je pridušal skrbnik. In dodal, da so opustili upanje, saj še denarja za sprotna popravila nimajo, kaj šele za kamero ali varnostnika. Občina, ki jo je lepo igrišče pred leti stalo okoli 65.000 evrov, očitno tudi ne.

Vandalom, ki svojo moč, inteligenco in pogum dokazujejo tako, da v zavetju noči pokvarijo, sesujejo ali izrujejo čim več tujega (svoje najbrž čuvajo z vsemi štirimi), se mora zdeti jako kulsko. Kljub svoji kratkoročni pameti – ne, njihovi otroci že ne bodo nikoli potrebovali igrišča – so zmagovalci. Pred njimi so popustili tako občani kot občinarji. Da o policiji ne govorimo.

Ko smo se zadnjič za par dni odpravili od doma, sem na zelenici pred sosednjim blokom opazil figurico slončka, ki ga je nekdo pričvrstil na štor. Simpatična podrobnost, najbrž za srečo ali kaj. No, sopotnikom v avtu sem napovedal, da slončka ne bo več, ko bomo prišli nazaj. Naša dva nista razumela mojega pesimizma in res nisem imel čisto prav. Nogice so še bile tam...

Deli s prijatelji