ZBIRKA

Županovo hčer sežgali na griču kot čarovnico

Etnološka zbirka Štibl razodeva življenje v Slovenskih goricah nekoč.
Fotografija: Etnološka zbirka Štibl na Edrovi kmetiji v Gačniku Fotografije: Boris Dolničar
Odpri galerijo
Etnološka zbirka Štibl na Edrovi kmetiji v Gačniku Fotografije: Boris Dolničar

PESNICA – Še preden smo prišli do razstavnih prostorov z etnološko zbirko Štibl v gospodarskem poslopju ene najstarejših domačij v Gačniku, razloženem naselju v osrednjem delu Slovenskih goric v občini Pesnica, zgradbe, čeprav skrbno obnovljene, niso mogle skriti, da tu stojijo že zelo dolgo. Ob letnici 1811 in inicialkah I. W. na vhodnem portalu nam je gospodar kmetije in turistični vodnik Zdravko Eder začel razgrinjati njeno preteklost: »Tega leta je Ivan Weingerl obnovil in dogradil hišo, v kateri je bila že v 17. stoletju občina z zaporno celico v kletnih prostorih. Z bratom, ki je živel v zgornjem delu vasi, sta bila takrat največja posestnika v kraju. Po Weingerlovih je kmetijo prevzela družina Pavalec, in ko se je pred stotimi leti sem priženil Anzelj Eder, ki je postal lastnik posestva leta 1936, je ta priimek ostal pri hiši do današnjih dni. Za njim je leta 1958 zagospodaril njegov sin Ivan, nato 1996. jaz, zdaj pa se na prevzem kmetije pripravlja sin Žiga


Na Edrovi kmetiji so se ukvarjali predvsem s pridelavo žita in sadja ter vzrejo živine. Pridelke so prodajali na tržnici v Mariboru, večje količine sadja, živine in lesa pa so do konca devetdesetih let prejšnjega stoletja tovorili po železnici, ki je bila 1846. speljana nedaleč stran.

Etnološka zbirka Štibl na Edrovi kmetiji v Gačniku Fotografije: Boris Dolničar
Etnološka zbirka Štibl na Edrovi kmetiji v Gačniku Fotografije: Boris Dolničar

»Danes se kmetija preusmerja v dopolnilne dejavnosti, saj se s srednjo in malo kmetijo v tem času ni mogoče preživljati. Zato smo se odločili za ohranjanje kulturne dediščine, zbrali več kot tisoč primerkov kmečkih strojev in orodja pod naslovom Od setve do žetve in pred dvajsetimi leti ustanovili Društvo za kulturo, turizem, šport in razvoj Štibl Pesnica ter po njem poimenovali tudi etnološko zbirko, ki je bila na 250 kvadratnih metrov veliki površini v gospodarskem poslopju in njegovi okolici za javnost odprta leta 2000,« pripoveduje naš vodnik in prizadevni kulturni delavec ter razkrije, da v prvem nadstropju čaka na ureditev še nekaj sto premetov, ki pričajo o življenju in delu na tem območju, v kletnih prostorih pa nameravajo že v kratkem razstaviti skoraj 2500 knjig iz bogate hišne knjižnice in pripraviti kotiček za različne dogodke, povezane z njimi in drugim domoznanskim gradivom.

Tolkovec, ker so tolkli

Ob skrbno obnovljeni leseni preši za stiskanje zmletega sadja iz leta 1864 sva se z Zdravkom Edrom vrnila v čase, ko so na njihovi kmetiji in drugih gačniških še pridelovali sadjevec. Sprva so za mečkanje sadja v lesenih koritih uporabljali težke tolkače, po katerih se je sadjevec imenoval tolkovec. Pozneje so namesto njih začeli uporabljati okrogle mlinske kamne, ki so jih z rokami poganjali po koritih sem in tja. Delo so si nato olajšali tako, da so dodali še en mlinski kamen, ju nasadili na osi, trdno nameščeni na ogrodje nad koritom, in ju opremili s pogonskimi kljukami.

Del zbirke je na prostem.
Del zbirke je na prostem.

Kamna so vrteli drugega proti drugemu, pri čemer sta mečkala sadje, ki je padalo iz nasipnega koša, pritrjenega nad njima. Za pogon sta bila potrebna dva ali štirje ljudje. A ker sadje ni bilo zdrobljeno enakomerno, so drobni kosi uhajali iz stiskalnice, iz velikih pa ni bilo mogoče iztisniti soka. Te prvotne sadne mline so pozneje zamenjali kovinski na ročni ali električni pogon, ki so terjali manj napora in prostora. Edina prednost tolčenja sadja oziroma mletja z mlinskimi kamni je bila, da sadje in sadni sok nista prišla v stik z železom, ki povzroča porjavitev sadjevca; temu so se v novejšem času izognili z uporabo plastike.


Potem ko sva si na poti v glavni razstavni prostor v okolici ogledala večje kmetijske stroje, sva se sprehodila med različnimi skupinami predmetov, ki so jih nekoč uporabljali slovenskogoriški kmetje na območju, ki obkroža Edrovo domačijo v oddaljenosti približno dvajset kilometrov. Ko pogovor nanese na starost razstavljenih primerkov, nam naš vodnik pojasni, da najstarejši segajo v čas avstrijske cesarice Marije Terezije, najmlajši pa so s konca prejšnjega stoletja, pri čemer je marsikakšnega uporabljal tudi sam. Čas izdelave večine razstavljenih predmetov so ugotovili na podlagi ustnega izročila ali literature (zlasti knjige kmetijskega strokovnjaka Toneta Bantana iz leta 1950), saj so redki, ki imajo označeno tudi letnico.

Stari vozovi in sani
Stari vozovi in sani

Eden takih je velik ribežen z vrezano letnico 1787, ki ima tri rezila (kline) in so ga uporabljali za ribanje zelja ali repe za kisanje. Tudi na obodu večjih žrmelj za mletje žita je poleg preprostega okrasja zapisana letnica izdelave – 1893.

Lastnik kmetije in turistični vodnik Zdravko Eder
Lastnik kmetije in turistični vodnik Zdravko Eder

Edrova kmetija, ki se ponaša še z visokodebelnim sadovnjakom z več kot 250 drevesi starih sort jablan, hrušk, češenj, sliv, orehov in marelic ter s potomko najstarejše trte na svetu z mariborskega Lenta, je pridobila naziv didaktična (učna) kmetija. Zato na njej poleg etnološke zbirke mladim predstavljajo delo s starimi stroji, jih seznanjajo z življenjem na kmetiji, kmečkimi opravili, živalmi idr. Lani so imeli 2400 obiskovalcev, med katerimi je bilo največ šolskih skupin in članov različnih društev. 

Več iz te teme:

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije