V Retovju postane Ljubljanica

Podzemeljski tok Ljubljanice se konča na jugozahodnem robu Ljubljanskega barja pri Vrhniki, kjer so najštevilnejši izviri v Retovju na Verdu, Močilniku na Mirkah in pri Bistri. Zatrepna dolina Retovje, ki se zajeda pod vznožje Ljubljanskega vrha in Raskovca, je nastala s postopnim podiranjem stropov nad nekdanjimi vodnimi jamami. Začenja se s Krnico in izviri pri nekdanji Maroltovi žagi, ki je stala ob Veliki Ljubljanici, katere strugo so polnili še izviri Pod orehom, Pod skalo, Malo in Veliko Okence ter ustvarili najmočnejši povirni pritok Ljubljanice.


Leta 1939 sta se v vodne rove izvirov Malega in Velikega Okenca potopila brata Ivan in Dušan Kuščer, zrak so jima dovajali kar s tlačilko za polnjenje zračnic. Sledili so številni drugi in s sodobnejšo opremo dosegli precej večje globine in dolžine potopov. Tako sta Uroš Ilič in Igor Vrhovec 2009. vodnim rovom Malega Okenca namerila kar 422 metrov dolžine. Po približno kilometru se Velika Ljubljanica združi z Malo Ljubljanico, ki jo napajajo izviri Velikega in Malega Močilnika. Od sotočja naprej se reka imenuje Ljubljanica in teče prek Ljubljanskega barja skozi Ljubljano, po južnem obrobju Ljubljanskega polja ter se pri Zalogu izliva v Savo.


Njen površinski tok je dolg 38 kilometrov, njeno kraško zaledje do izvirov pri Vrhniki pa se razprostira na okrog 1100 km². Sestavljajo ga visoke planote in vmesna podolja, v katerih so stopničasto razporejena polja s ponikalnicami: Trbuhovico na Babnem polju pri Prezidu, Obrhom v Loški dolini, Strženom s pritoki na Cerkniškem polju, Rakom v Rakovem Škocjanu, Pivko blizu Postojne in Unico na Planinskem polju. V Retovju dobi ta značilna kraška reka torej svoje sedmo in zadnje ime – Ljubljanica.