Turnim smučarjem bohinjska zas'ka in lesene medalje

V dolini je že zavladala pomlad in še pred kratkim od snega beli travniki so se odeli v barve spomladanskega cvetja. A v višjih legah je še vedno prava zima z obilico snega, kar seveda najbolj veseli ljubitelje turnega smučanja. Letos tudi v Bohinju lahko rečejo, da so do konca izkoristili sneženo blagostanje, saj so na velikonočni ponedeljek v odličnih razmerah in vremenu izpeljali tradicionalni turni smuk s Črne prsti, minulo soboto pa še bolj tradicionalnega in še starejšega – že 42. turni smuk z Rodice, v povsem enakih, torej odličnih razmerah ter v dobri in številni družbi.


Kar 137 smučarjev, en border in en pes so po uradni evidenci v idealnih snežnih razmerah doživeli letošnjo turnosmučarsko pravljico, neuradno, torej tistih, ki se niso prijavili ali vpisali v knjigo, jih je bilo še več. In to kljub temu da so se letos organizatorji – Alpinistični odsek Bohinj – odločili, da ga sploh javno ne oglašujejo, in so vabili le osebno in samo izkušene in ustrezno opremljene. Ta dejavnost je namreč vse bolj priljubljena med mladimi, mnogi pa pogosto podcenjujejo nevarnost, in tudi bohinjskega turnega smuka so se v minulih letih udeleževali nekateri, ki temu niso bili kos. Na srečo se je vedno vse dobro končalo, in da bi se izognili morebitnim nesrečam, so se pretirani množičnosti poskušali izogniti.


Tako idealnih razmer se ne spominja niti skoraj vsakoletni udeleženec tega legendarnega bohinjskega dogodka, bohinjski alpinist Janko Arh: »Takega vremena še ni bilo v teh letih. Prav nič ni pihalo in sneg je bil odličen.« Janko je tudi zaslužen za lične lesene medalje, ki jih dobi prav vsak udeleženec turnega smuka. »Izdelujemo jih že od osmega turnega smuka naprej in na začetku jih je bilo samo nekaj deset. Tako jih je bilo leta 2004 50 premalo, zdaj pa jih delamo po 150, pa jih vedno skoraj zmanjka,« še pove.


Po vsakoletnem protokolu so se tudi letos udeleženci z gondolo pripeljali na Vogel, odsmučali do planine Suha, se od tam povzpeli na Rodico in nato odvijugali nazaj na planino Suha, kjer je bilo pri Anžlinovem stanu poskrbljeno za pijačo, jedačo in predvsem – dobro voljo. Pa tudi za medalje. Tak običaj so pred mnogo leti vpeljale tri legende oziroma pobudniki in začetniki turnega smuka Rodica –​ Ivan Veber, Anžlinov Franc in Janko Lapajne –​ in tako je še zdaj.


Da je bilo tega dne odlično vse po vrsti, so nam še povedali Bohinjci, od nadvse odlične smuke, zaradi ravno prav predelanega snega, do čudovitih razgledov zaradi izjemnega vremena in seveda odlično pripravljenega zaključka tega dneva na planini Suha, kjer je delovna ekipa pripravila prav vse, kar so potrebovali lačni in žejni turni smučarji, od čaja in močnejših napitkov do tradicionalnih prigrizkov z bohinjsko zas'ko.

Na koncu se je v knjigo vpisalo 137 nadvse zadovoljnih smučarjev in en deskar in prav vsi so, z medaljami okoli vratu, vključno s psom, še varno odsmučali do doline in se veselili tega popolnega in popolnoma izkoriščenega pravljično lepega dne.