PLEČNIKOVA ZAMISEL

Spomin na stavbo, ki je nikoli ni bilo

Objavljeno 06. april 2018 09.18 | Posodobljeno 06. april 2018 09.18 | Piše: Iztok Ilich
Pred 70 leti zamrla zamisel našega največjega arhitekta.
Slovenski kovanec za 10 centov
LJUBLJANA – Že v antiki je širjenje trgovine spremljalo uveljavljanje kovanega denarja, na kovancih z določeno težo in menjalno vrednostjo pa so bili najpogosteje upodobljeni različni prepoznavni liki, ki so pričali o njihovem izvoru. Od Julija Cezarja naprej največkrat vladarji, ki so poosebljali območje svoje oblasti. Slovenci smo to možnost – če ne štejemo različnih žigosanih ali pretiskanih bonov in bankovcev v vojnih in prevratnih časih – po pešanju dinarja ob vzporedni valuti nemški marki dobili šele z osamosvojitvijo. A smo se svojemu tolarju po petnajstih uspešnih letih, drugače kot na primer Čehi, Poljaki ali Madžari, ponosni na svojo državno preteklost, z vstopom v Evropsko monetarno unijo z letom 2007 čez noč odrekli.

image
Plečnikovo pismo

V tej družbi za nas na bankovcih ni bilo prostora, smo pa dobili možnost, da po svoje označimo hrbtno stran kovancev. Nalogo je znova opravil oblikovalec Miljenko Licul s sodelavci, Zvonetom Kosoveljem, Rudijem Španzlom in Janezom Boljko. Na kovancih sta se poleg Prešerna in Trubarja, Triglava, lipicanca in Groharjevega Sejalca znašli tudi podobi Plečnikovega parlamenta in koroškega knežjega kamna, s katerim smo znova podražili desne politike onstran Karavank.

Palača, ki je nikoli ni bilo

Kovanec za 10 centov je danes čedalje manj vreden drobiž, pa tudi ljudi, ki bi vedeli, kaj predstavlja osupljivi, z napisom Katedrala svobode obdani stožec na hrbtni strani, je vedno manj. Vedo pa predvsem arhitekti in zgodovinarji, da ne gre za sad domišljije, temveč za enega veličastnejših neuresničenih projektov mojstra Plečnika. O tej zgodbi iz prvih povojnih let je bilo že več razprav, vendar vedno znova prihajajo na dan nove podrobnosti in domneve. Od časa do časa pa je slišati tudi predloge, da bi v samostojni Sloveniji to Plečnikovo zamisel vendarle uresničili.

Zaporedje dogodkov od prve pobude Plečniku, naj pripravi načrte za novi stvarnosti ustrezno veličastno palačo ljudske skupščine, do ne povsem pojasnjenega zamrtja ideje prinaša dokumentarna razstava (Ne)uresničeni parlament, delo kustosinje Natalije Lapajne. V kapeli gradu Fužine, kjer ima prostore nacionalni Muzej za arhitekturo in oblikovanje, bo na ogled še do 5. maja.

Prvi korak, opozarja kustosinja, je bilo povabilo, ki ga je Jože Plečnik prejel 23. januarja 1947 od Ferda Kozaka, predsednika takratne ljudske skupščine, ki je imela zasedanja v stavbi Kazine. »Predmet razgovora bi bil,« je sporočalo, »zidanje slovenskega parlamenta. Smrt fašizmu – svoboda narodu!« Pogovor naj bi bil že popoldan, a ker je bil ta datum Plečnikov 75. rojstni dan, se mojster – iz ohranjenih dokumentov sklepa Natalija Lapajne – ni odzval. Iz pisma, datiranega tri dni pozneje, pa je Plečnik na predlog odgovoril s precej drzno zamislijo o gradnji parlamenta na grajskem hribu. O tem, kakor tudi o nadaljevanju stikov do pomladi 1948, priča v Narodni in univerzitetni knjižnici in Plečnikovi zbirki ohranjena korespondenca.

image
Jože Plečnik (23. januar 1872–7. januar 1957)

Nekateri uradni dopisi so bili natipkani, drugi napisani z roko, medtem ko je Plečnik vsa pisma napisal sam s svojo prepoznavno pisavo. Ferda Kozaka je vztrajno naslavljal z gospodom predsednikom, ta pa njega, časom primerno, s tovariš ing. ali profesorjem. Kar pa med obema sploh ni bila edina razlika v pogledih na zadevo.

Z Gradu v Tivoli

Plečnik je na Kozakovo pobudo odgovoril z idejo, da bi parlament uredili v povsem prezidanem Ljubljanskem gradu, ki bi ga z mogočnim stopniščem povezali z Mestnim trgom. Kozak predloga ni sprejel, češ da je že odločeno, da bo na gradu muzej, je pa navedel novo lokacijo na severovzhodnem robu Tivolija ter napovedal, da bo za izvedbo razpisan natečaj. Plečnik se ga ni udeležil, sodelovali pa so nekateri njegovi sodelavci in učenci – med njimi z diplomskim delom Lidija Podbregar. Med 18 predlogi ni bil izbran nobeden, zato je sledil še en razpis s samo petimi vabljenimi udeleženci. Kozak je ob tem posebej povabil Plečnika, naj izdela idejni osnutek nove palače ljudske skupščine. Mojster je naposled privolil in mimo natečaja do konca novembra s sodelavci izdelal povsem nov osnutek za monumentalno katedralo svobode. Ponudil je dve različici s trinadstropnim podstavkom ter z enim oziroma tremi valji pod 76 m visokim stožcem, pri čemer bi bila celotna stavba visoka kar 110 m! Izdelati je dal še maketo iz javorovine v razmerju 1:100, ki je zaslovela v poznejših reprodukcijah – tudi v omenjenih primerih na slovenskem denarju.

image
Lesena maketa

Kolikor je znano, sta bila Kozak in Kardelj projektu naklonjena, vendar to očitno ni bilo dovolj. Kakšne zadržke so imeli drugi, tudi v Beogradu, da Plečnikov predlog ni bil uresničen, ostaja nepojasnjeno. Spomladi 1948 se je dopisovanje med Ferdom Kozakom in Jožetom Plečnikom končalo. A nov parlament, sprva skupščino in zdaj državni zbor, smo Slovenci deset let pozneje vendarle dobili. Postavil ga je Plečnikov učenec Vinko Glanz, ki je po besedah likovnega kritika Staneta Bernika »ohranjal živo vez z učiteljevim ustvarjalnim nazorom«. Razstava Natalije Lapajne z dokumentarnim filmskim gradivom in nekaj opreme poseže tudi v ta čas.
Že na lipi
Le redki še pomnijo, da je bila maketa Plečnikovega parlamenta – skupaj s knežjim kamnom – upodobljena že na bankovcu za eno lipo, ki jo je kot slovensko valuto še pred tolarjem poskušal uveljaviti Bogdan Oblak-Hamurabi, a je ostala le ponos zbiralcev redkosti.
110 metrov bi bila visoka katedrala svobode.
Deli s prijetelji