FRANC JAGER

Prodajamo vse razen avionov

Leta 1989 je Franc Jager odprl svojo prvo trgovino – zdaj jih ima že 40 in zaposluje več kot 600 ljudi. Kreditov ne jemlje, vse svoje trgovine pa sprojektirajo in zgradijo sami.
Fotografija: Franc Jager se spominja, da se včasih ni dalo kupiti niti banan.
Odpri galerijo
Franc Jager se spominja, da se včasih ni dalo kupiti niti banan.

Bilo je pred skoraj 30 leti, ko je Franc Jager v Rogaški Slatini odprl svojo prvo trgovino. Že tedaj se je odločil, da bo v njej poleg živil, čistil in kozmetike, se pravi običajne ponudbe, ponujal tudi tekstil in tehniko. Od tedaj je njegovo zdaj družinsko podjetje Jagros v vzhodni Sloveniji odprlo že 40 trgovin in ima približno 650 zaposlenih. Trgovine Jager se že več let uvrščajo med gazele oziroma hitro rastoča slovenska podjetja. Kakor poudarjajo, želijo biti najboljša trgovska veriga na območju Štajerske in tudi Slovenije, prepoznavni po nizkih cenah, kakovostnih izdelkih, odlično opravljenih trgovskih storitvah, prijaznih zaposlenih in zadovoljnih kupcih.

Ko šef ne ve, kaj se dogaja

"Prodajamo vse razen avionov," hudomušno pravi ustanovitelj in direktor družbe Franc Jager. Kakor poudarja, je skrivnost njegovega uspeha v delu in obvladovanju dela: "Vedeti moraš, kaj delaš. In to obvladovati." Pred odprtjem prve trgovine leta 1989 je vsaj pet let razmišljal o tem, kako bi se lotil posla.
Pred najnovejšo trgovino v Latkovi vasi Foto Marko Feist
Pred najnovejšo trgovino v Latkovi vasi Foto Marko Feist

"Najbolj me je motilo, da je bilo treba tedaj hoditi v Avstrijo po kavo in banane. Rekel sem si, če imamo denar, zakaj si ne moremo kupiti banan? Potem pa se še voziti nisi smel, saj smo imeli sistem vožnje par-nepar. Socializem ne bi propadel, če bi pustili trgu prosto pot. To je bila glavna napaka. Če primerjamo Srbijo in Slovenijo, vidimo, da so oni ostali zadaj, mi pa smo šli naprej. Zakaj je bilo treba Mercator prodati, Tuš pa je v težavah? Samo zato, ker šefi niso vedeli, kaj se dogaja v firmi. Imeli so velike apetite, pozabili pa so na temelje, to pa je delo in obvladovanje dela."
In to dodatno poudari z anekdoto: "Ženska gre k mehaniku, ker ji avto ne vžge. Mehanik pogleda zaganjač, vzame kladivo in udari po njem. Avto vžge. Nato ji izda račun za 25 evrov. Ženska ga prosi za račun, on pa napiše: udarec s kladivom 5 evrov, vedeti, kje udariti, 20 evrov." In nekaj podobnega se dogaja na vseh nivojih.

Kreditov ne jemlje

Prva trgovina je bila samopostrežna špecerija, imela je malo tekstila in tehnike ter bife. "Na začetku nisem imel dovolj denarja, tako da smo kavo kuhali na malem aparatu ali pa kar v posodi," se z nasmehom spominja Jager. "Največja umetnost pa je bila privabiti stranke, ki so bile vajene, da so se po nakupih odpravile v center Rogaške, mi pa smo bili na vzhodnem delu. Denarja ni bilo nikoli dovolj za vse tisto, kar bi še potrebovali. Spomnim se, kako smo po zaprtju trgovine vzeli denar iz blagajne ter ga preštevali. Pa me je mlajši sin, takrat je bil star pet ali šest let, vprašal: Čigav pa je ta denar? Kam ga boste dali? Banki, sem mu odgovoril. Pa je trgovina od banke, ga je še zanimalo. No, nekaj denarja pa je vendarle tudi našega, sem mu pojasnil, vendar je treba plačati dobavljeno blago pa izplačati plače. Na koncu je nekaj malega le ostalo."
Tudi preboldski župan Vinko Debelak nakupuje pri Jagru.
Tudi preboldski župan Vinko Debelak nakupuje pri Jagru.

Franc Jager je znan tudi po tem, da kreditov ne jemlje, če to res ni nujno. "Praktično jih ne rabimo. Šli smo v razvoj in dobiček puščali v firmi."
V družinskem podjetju delajo vsi trije sinovi iz prvega zakona, mlajši hčerki pa se še šolata. "Nobenemu nisem rekel, da mora delati pri meni. Sami so se tako odločili. Ko sem se ločil od prve žene, smo naredili družbeno pogodbo, tako da so tudi sinovi družbeniki."

Trgovino ima v krvi

Franc Jager se je rodil leta 1947 v Lašah pri Rogaški Slatini, kjer je še dandanes sedež podjetja. Izučil se je za trgovca in komercialista, nakar je delal kot prodajalec in pozneje kot poslovodja v Petrolu, študiral organizacijo dela, delal v Hmezadu in postal vodja zadružne trgovine. Potem pa se je odločil, da je tega dovolj in bo šel na svoje.
Prvi kapital je zbral z "markicami", kakor ljubeče pravi nemškim markam, ki so v tistih časih v vsej rajnki Jugoslaviji veljale za nekakšno neuradno valuto. Kako tudi ne, ko pa je dinar zaradi inflacije tako hitro izgubljal vrednost. Doma so imeli kmetijo in farmo bikov, mladi Franc pa je kupoval teleta in jih redil. Nekaj je s tem zaslužil in ta denar dajal na stran. "Ko sem odprl prvo trgovino, nisem bil nikomur nič dolžan," pove. Edini problem je bil v tem, kako nabaviti blago...
Trgovine Jager so na Štajerskem že nekaj časa znane in uveljavljene. Kako pa je z drugimi deli Slovenije, vprašamo Franca Jagra. "Težava je predvsem v lokacijah. Logistika je v trgovini ključnega pomena: pripeljati moraš za šleper robe in jo prodati, da se ti to splača. Vendar so parcele v Ljubljani za to predrage."
Šef mora biti prijazen, ob tem pa mora znati ohraniti red, v tem je vsa umetnost, pravi Franc Jager.
Šef mora biti prijazen, ob tem pa mora znati ohraniti red, v tem je vsa umetnost, pravi Franc Jager.

O gradnji trgovine se je dogovarjal v Domžalah, a občina ni bila za gradnjo krožišča, ki bi ga financiral sam. Morda se bo po volitvah tam kaj spremenilo, razmišlja, saj se jim je nekaj podobnega že zgodilo. "Tudi v Celju smo imeli cel cirkus, preden smo lahko zgradili krožišče, zdaj pa so vsi veseli."

V gostilni lahko, v trgovini pa ne

Brez dolgoročnih načrtov je težko uspešno delati, treba je misliti vnaprej. Problemi pa so tudi drugje. Eden tiči v zakonu o kolektivnih pogodbah, pravi Franc Jager. "Zakon pravi, da lahko trgovec ali trgovka dela največ 12 nedelj na leto. Največ dve na mesec, mamice z otroki, mlajšimi od treh let, prav tako ne smejo delati ob nedeljah. V gostilni lahko dela, v trgovini pa ne? Zdaj sindikati vodijo našo družbo. Vsi slovenski trgovci smo bili že dvakrat na trgovinski zbornici in vsi razen Petrola smo se strinjali, da bi ob nedeljah zaprli trgovine. A pri Petrolu imajo veliko prekarcev, ki lahko delajo ob nedeljah... V kakšni družbi živimo!" se priduša Franc Jager.
Država žal ne razume potreb trgovcev, nadaljuje direktor Jagrosa. "Vsi uradniki, ne glede na to, za katero občino gre, se oklepajo svojih stolčkov in pazijo, da ne bi naredili kakšne napake. Plačo pa dobijo, tudi če ne naredijo čisto nič. Pa saj jih razumem. Najhujši pa je Arso (agencija za okolje), kjer si vzamejo po cel mesec za odgovor. Pa poglejte Magno! V kolikšnem času so oni dobili vsa dovoljenja? In v čem so oni boljši od nas? Osnova demokracije je enakost pred zakonom."
Šef mora biti prijazen, ob tem pa mora znati ohraniti red. V tem je vsa umetnost, kako biti dober šef. Vendar je umetnost tudi to, kako predati podjetje in posle naslednji generaciji, dodaja Jager. "Jaz sem o tem razmišljal že pred petnajstimi leti, zdaj pa se sprašujem, zakaj sploh še delam. Zdaj bi moral biti prost."
Tudi preboldski župan Vinko Debelak nakupuje pri Jagru.
Tudi preboldski župan Vinko Debelak nakupuje pri Jagru.

Svoje izkušnje prenaša na otroke, a treba je znati voditi, poudarja. Veliko naših podjetij so zaupali ljudem, ki niso vedeli, kako jih voditi, in zdaj so v tujih rokah ali pa v stečaju.
Kljub temu pa je Franc Jager vesel, da je Slovenija takšna in da živi tu. "Vsako leto grem za en mesec v Brazilijo, a tam ne bi nikoli živel. Pomembno je, da se znaš prilagoditi prostoru in času, v katerem živiš. Misliti je treba na najboljše – in zmoliti kak očenaš, pravijo..." sklene Franc Jager.

Več iz te teme:

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije