MRCVARJENJE NA SODIŠČU

»Ne morem opisati žalosti mojega sina, ki je po dveh letih in pol zaman čakal očeta«

Objavljeno 13. marec 2018 13.51 | Posodobljeno 13. marec 2018 13.51 | Piše: Gordana Stojiljković
Edini cilj, ki bi ga morala zasledovati nekdanja partnerja, je korist otroka, ta pa je v večini primerov le sredstvo, prek katerega starši obračunavajo med seboj.
Desetletni fant je očeta, ki ga ni videl od avgusta 2016, kljub sodni odločbi konec februarja čakal zaman.
»To devetletno mrcvarjenje na sodišču, skorajda od samega rojstva otroka, me je popolnoma izčrpalo. Vmes so bili sporazumi in sodne določbe za nekaj let, ki pa se niso nikoli spoštovale. Ves ta čas sem od bivšega partnerja poslušala same laži, najbolj neverjetno pa je, da sodišče dovoli, da se v sodni dvorani odvija takšna vojna, ki sploh ni povezana s tem, zaradi česar smo tam, torej zaradi določitve stikov in višine preživnine. Še več, sodišče je vse toleriralo in metalo slabo luč name. Jaz bi morala biti tista, ki mora poskrbeti za sina in za to, da oče vidi otroka,« povsem utrujena pripoveduje 30-letna Monica. Ker gre za mladoletnega otroka, bomo osebne podatke izpustili.

Otroka nazadnje videl avgusta 2016

Boli jo, ko opazuje žalost desetletnega sina, ki si želi stikov z očetom, a je, vsaj tako je videti, očetu prav malo mar zanj. Videl ga ni že od avgusta 2016. In razlog? »Sem na polovični bolniški od avgusta lani, imam tremoroznost, kar pomeni, da me vsak šok, strah, stres pripravijo do tega, da se začnem nenadzorovano tresti, velikokrat zaradi tega izgubim zavest. Zato sem prosila bivšega partnerja, ali bi ga lahko z območja Celja prišel iskat v osrednji del Slovenije. Vožnja mi namreč resnično pomeni breme, tudi finančno,« pripoveduje Monica, ki je imela ves čas sodne bitke občutek, da vsi delajo le v smeri, da jo popolnoma izčrpajo.
Ko je torej na sodišču prosila, ali bi lahko partner prišel sina iskat domov ali pa vsaj do polovice poti, je od nje zahteval, naj dostavi uradno potrdilo, da ni sposobna za vožnjo. »Druga možnost, ki jo je ponudil, pa je bila, da bi otroka posadila na vlak in bi se pripeljal sam. Na vlak, na katerem mora presedati, pot pa traja tri ure,« je ogorčena.

image
Sodna odločba nikoli ni všeč obema patnerjema, saj v vsakem primeru eden od njiju izgubi, a pri vsem skupaj je pomembna le korist otroka, pravi varuhinja Vlasta Nussdorfer.

Že na začetku je na sodišču povedala, da od očeta svojega otroka preživnine ne potrebuje, da če že mora, naj ji nakaže denar, pa mu ga bo vrnila. A sodišče tega ni sprejelo. »Pred časom sva imela odločbo o stikih, a dejstvo je, da on nima potrebe po tem, da bi videl sina, drugače si ne znam razlagati dejstva, da ga že več kot dve leti ni videl. Če imaš rad svojega otroka, prideš ponj tudi na konec sveta, je tako?« sprašuje mama desetletnega fanta. Sina, ki se vsak dan sooča z zavrnitvijo svojega očeta, spodbuja, da ga pokliče, »a mi odgovori, da bo pozneje, da se zdaj ravno igra, da ati itak laže«.

Med dvema ognjema

»Razveza potegne za seboj vsa mogoča čustva, zamere, jezo, marsikaj, o čemer ljudje sploh nočejo govoriti. Velikokrat jim gre za vsako ceno za zmago, tako ženskam kot moškim. Čeprav vsi trdijo, da jim gre za otroka, je v bistvu otrok žrtev. Enega, drugega ali občasno obeh. Ker ta otrok deli usodo vseh teh groznih težav, postane objekt, saj je še edina stvar, ki ju povezuje. In ker je živ, se lahko z njim manipulira, zato se mnogi starši izživljajo, saj vedo, da bodo bivšega partnerja prizadeli,« pravi varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer.

image
Odvetnik Boštjan Podgoršek, ki se precej ukvarja z družinskim pravom, je prepričan, da je še tako slab dogovor med nekdanjima partnerjema boljši kot sodna odločba.

Težavo vidi v tem, ker mora sodišče presojati o podobi staršev, ki ni nujno prava, saj na sodišču redko kdo igra slabega starša, sodišče pa se zato zelo težko odloči. »Vsekakor bi moralo odločiti v korist otroka,« poudarja varuhinja. Vse te ločitvene vojne kažejo na zamere od prej, kdo bo močnejši, skratka, v vseh teh zgodbah preživnin, stikov se kaže zgodba preteklosti njune zveze, še dodaja. »Dva, ki želita otroku dobro, se dogovorita in sodišču samo sporočita odločitev. Boji na sodišču so boji za zmago. Tisti, ki gredo do Strasbourga, porabijo ogromno denarja in časa, ki bi ga lahko porabili za otroka. To je pirova zmaga, saj je za otroka prepozna. Ni odškodnine, ki bi povrnila vse, kar otrok v tem obdobju izgubi. Treba je najti nekoga, ki vidi otroka, in ne dveh odraslih, ki imata svojo zgodbo, svoje starše, premoženje, ljubimce, nove partnerje, nove otroke. Otrok je sredstvo, prek katerega obračunavata. Žal marsikdo mimo tega ne more. Ko pride domov s takšne razprave, je vedno vznemirjen, otrok to čuti, tudi če mu ne pove,« pripoveduje o izkušnjah, ki jih ima kot tožilka in predsednica društva Beli obroč Nussdorferjeva.

image
»Ne morem opisati žalosti mojega sina, ki je po dveh letih in pol zaman čakal očeta,« je ogorčena 30-letna Monica.

Ker sin malo pokašljuje, se oče boji, da bi se lahko nalezel prehlada.

Glas otroka

Oktobra lani so pri varuhu ustoličili zagovornika otroka. »Gre za neke vrste pomočnika otroku, da tudi sam pove, kaj čuti. Ti otroci namreč pogosto ne vedo, kaj je prav, čutijo, da morajo govoriti v prid enega ali drugega od staršev. Zagovornika lahko na željo staršev postavi sodišče ali center za socialno delo, pomembno pa je, da se to zgodi čim prej. Otrok na tak način dobi zaupnika, ki mu pove, da ni on kriv, da so se starši razšli, da lahko pove svoje mnenje, da se nima česa bati, da mora biti močan. Poleg tega je starše nekako strah, da bi z njim manipulirali. Projekt se je izkazal kot uspešen, ker se zagovornik z otrokom sreča večkrat, odpadejo očitki o izvedencih, ki da prehitro izpeljejo svoje sklepe,« je prepričana Nussdorferjeva.
Ženske velikokrat rečejo, da nočejo preživnine, samo da bi imele mir, vendar je to denar, namenjen otroku, in mu tega ne gre odrekati, pojasnjuje Nussdorferjeva. »Pred leti so se pojavili očitki, da so otroci v večini primerov dodeljeni mamam. A naj poudarim, da se večina zadev konča sporazumno, brez pravd, tudi s popuščanjem. Če upoštevaš korist otroka, je sklenitev dogovora najpomembnejša,« poudarja Nussdorferjeva.

Sodišče nikoli ne odloči pravično

»Pri bojih za preživnino in stikih niso v ospredju potrebe otrok. Bolj gre za maščevanje in nagajanje enega ali drugega partnerja,« se z varuhinjo strinja odvetnik Matjaž Podgoršek, ki se veliko ukvarja tudi z družinskim pravom. »Edini cilj, ki bi ga morali zasledovati starši, je korist otroka. Zato je zelo pomembno, da se dogovor sklene čim prej. Še tako krivičen dogovor do enega ali drugega starša pa je boljši od mrcvarjenja na sodišču. Nujno bi bilo treba torej doseči dogovor, še preden zadeva pride na sodišče,« poudarja odvetnik. S sodbo, dodaja, nikoli nista zadovoljna oba, torej oče in mama, tako kot tudi z odvetnikom ne. »Odvetniki zastopamo interes poravnave, otrok pa je najbolj srečen tisti trenutek, ko mu starši sporočijo, da so dosegli dogovor,« poudarja Podgoršek. »Zmaga na račun otroka je slaba. Sodišče nikoli ne odloči pravično, vedno mora nekdo od staršev popustiti.«

In če se vrnemo k Monicini zgodbi. Po devetih letih srečevanja na sodišču sta nekdanja partnerja januarja podpisala nov sporazum o stikih in višini preživnine. Monica z doseženim ni zadovoljna, pa vendar je sodbo sprejela in upala, da se bo partner dogovora držal. Po tej odločbi mora oče priti po sina zadnji petek v mesecu. Pobere ga po opravljeni športni dejavnosti, mami po esemesu sporoči, da je otroka prevzel, in ga v nedeljo pripelje nazaj. »23. februarja ga je sin po več kot dveh letih, ko se nista videla, nestrpno čakal, neizmerno se je veselil, bil je poln pričakovanj. Zaman. Sporočil mu je, da morda pride kdaj drugič, češ da sin malo pokašljuje in se lahko od njega naleze prehlada. Ne morem vam opisati te žalosti, zmedenosti, prizadetosti. Bil je v takšnem krču, da se sploh ni mogel pogovarjati z menoj,« pravi Monica.

In je znova na začetku.
Deli s prijetelji