Naš najstarejši olimpijec jih ima 99

LJUBLJANA – Belokranjec Marko Račič, atlet, ki je leta 1948 nastopil na olimpijskih igrah v Londonu v teku na 400 metrov in se uvrstil v polfinale, je malo pred 1. majem praznoval 99. rojstni dan.

Da, le leto manj kot sto je že minilo od tistega poznoaprilskega dne 1920., ko je mlada mati Krista iz Adlešičev povila Marka. Oče Božo Račič - Kume je bil takrat nadučitelj v Adlešičih, sicer pa kulturnik, narodni buditelj, etnolog in skrben zapisovalec belokranjskih običajev in je močno vplival na sina, ki je vse življenje gojil ljubezen do teka.
 

Dvajset let v Beogradu

Zdaj najstarejši olimpijec v Sloveniji in zagotovo eden najstarejših na svetu je po aktivnih tekmovalnih letih ostal v športu kot učitelj, trener, športni funkcionar in, kar malce nenavadno, strasten statistik.
Oče Božo se je leta 1925 z družino preselil v Ljubljano. Čeprav jih je Marko takrat štel rosnih pet, je ostal močno povezan z Belo krajino, kamor se je zaradi razmer vrnil med vojno, v Črnomlju je v letih 1942 in 1943 delal na železniški postaji kot vlakovni odpravnik.

Pri desetih je v Ljubljani postal član viškega Sokola, nato Ilirije in Udarnika, ki se je pozneje preimenoval v Olimpijo. Njegova povojna kariera je bila naravnost bleščeča.
Za 20 let se je preselil v Beograd, kjer je študiral na fakulteti za šport, nato je treniral pri Partizanu in delal kot trener v vojaškem klubu Partizan.
Leta 1953 je odšel na trenersko specializacijo na Švedsko in po vrnitvi postal reprezentančni trener za štafete, v 60. letih pa še zvezni kapetan ženske reprezentance.

Starejši se bodo spominjali evropske prvakinje in svetovne rekorderke na 800 metrov Vere Nikolić in podprvakinje v skoku v višino Olge Gere. Ženska sprinterska štafeta, Olga Šikovec, Draga Stamejčič, Zdenka Kolenc in Nada Simić, je na evropskem prvenstvu v Beogradu leta 1962 zasedla četrto mesto, kar je še danes najboljši dosežek katere koli jugoslovanske ali slovenske štafete.


Zanimiva je njegova zgodba o tem, kako je sploh prišel v atletiko. Najprej se je pri omenjenem viškem sokolu posvečal telovadbi in gimnastiki, nato pa so vodilni pri Iliriji opazili, da je zelo hiter. Na svoj 17. rojstni dan je prvič nastopil na tekmovanju, ne da bi prej kar koli treniral, in zmagal.
 

Malo že čuti leta

Gre za izjemno zgodbo, ki pa ima, kot že prevečkrat doslej v Sloveniji, žal grenak priokus. Svoje življenje je s pomočjo Rajka Šugmana popisal v knjigi Na krilih atletike, ki sta jo uredili in oblikovali hčerka Mojca in vnukinja Maruša, založil pa Krajinski park Kolpa. Ker tega nista zmogla niti Olimpijski komite Slovenije niti atletska zveza.

Ko smo Marka Račiča poklicali na dom v Ljubljani, se nam je z veseljem oglasil in nam povedal, da je še vedno zelo zaposlen. S čim? smo vprašali. »Ja, trenutno delam statistiko za Enciklopedijo jugoslovanske atletike,« je odgovoril olimpijec pri svojih 99, ki vsak dan opravi enourni sprehod, nekaj počepov in se vzpne čez 30 stopnic.


»Malo že čutim leta, zato moram malce dodajati,« je hudomušno pripomnil. In koliko je še Belokranjec? »Še vedno smo zelo povezani, obiskujemo se in udeležim se raznolikih belokranjskih srečanj.«