Južnoameriško sonce v temi Postojnske jame

POSTOJNA –  Mednarodno priznana umetnica Ejti Štih je za Postojnsko jamo tudi letos pripravila posebno razstavo instalacij z naslovom Jaslice sveta, ki bodo na ogled med 25. in 30. decembrom, v času, ko bodo pripravili tudi glavno zanimivost praznične Postojnske jame, žive jaslice.
Slikarka deluje v Boliviji od leta 1982. Ejti Štih, z rojstnim imenom Marija, po poroki Štih de Fernández de Córdoba, je vsestranska umetnica. Rojena je bila 25. novembra 1957 v Kranju, študirala pa je na ljubljanski likovni akademiji. Je prejemnica prestižnih mednarodnih nagrad, slovi pa kot ena najbolj znanih slikark in galeristk.

Vse podobe so v naravni velikosti, med njimi so tudi živali, ker je tudi Frančišek Asiški ob prvi upodobitvi jaslic leta 1223, ki jih je postavil v jami, vključil za božič in jaslice značilne živali. Podobe z vsega sveta imajo še eno skupno točko: to so človeške ribice.

V posvetilo je zapisala: »Jezus se rodi vsako leto, vsak božič verniki obnovijo svojo vero. Jezusovo rojstvo naj prinaša veselje, saj se je rodilo še eno dete v ta svet, ki je velik in pisan. Moje jaslice, ki prihajajo iz latinskoameriškega sonca v temo Postojnske jame, prinašajo luč upanja za boljši svet za vse.«

Ejti živi in ustvarja pretežno v mestu Santa Cruz de la Sierra. Prepoznavna je po živih barvah, med katerimi prevladujejo rdeča, modra in rumena. Pred 13 leti je opuščeno policijsko postajo, v katero so pred leti, ko je vladala še diktatura, zapirali ljudi, s pomočjo dveh prijateljev spremenila v dobro obiskano galerijo, ki jo s skromnimi prispevki vzdržujejo meščani sami.


V Boliviji živi od leta 1982, ko je po poroki prejela bolivijsko državljanstvo. Ukvarja se tudi z ilustracijo za knjige, revije in časopise, z gledališko kostumografijo in scenografijo ter s kiparskimi instalacijami. Tematika v njenem likovnem ustvarjanju je predvsem socialno usmerjena in opisuje življenje navadnih ljudi, politikov, problematiko revščine, globalizacije in drugih aktualnih tem. V Boliviji velja za javno intelektualko, ki večkrat gostuje v novinarskih razpravah o temah, ne nujno povezanih z umetnostjo.

»Bolivija je zares eksotična dežela – ali pa je bila v tistih časih,« je povedala slikarka. »Ko danes gledam kakšnega Avstralca, ki se na Discovery Channelu ovija s kačo … to je tam res vse bilo! Krokodili ob rekah, reke si moral prečkati s splavom, na katerega so ti naložili avto. Še danes me je sram, ko se spomnim, kako smo šli prvič do te reke in ob njej videli kolibe, pokrite s slamo, čisto preproste. In sem vprašala: 'Kdaj pa pridejo ti ribiči sem lovit?' To niso bile začasne kolibe za ribiče, v njih so kar lepo živeli ljudje, ves čas. To so bile njihove hiše.«


Po 35 letih jo je še vedno sram, da ji to ni bilo jasno. »Prva leta so bila zato zame res čista eksotika, dokler se nisem navadila, tudi revščine,« dodaja Ejti Štih. »Ni se lahko navaditi tega. In ni se lahko odločiti, da boš ostal. To je najtežje. Tudi s slikarstvom ni lahko shajati in se uveljaviti. Res je slikarstvo univerzalni jezik, ki ga razumejo povsod, a po nekaj letih v Boliviji sem že hotela obupati. Hišo sem imela polno slik in kipcev, nihče jih ni hotel kupiti. A me je kolega Argentinec po telefonu iz New Yorka, kjer je živel zelo revno, prepričal, da ne smem odnehati, da sem nadarjena. Sem si rekla, če je zame zapravil toliko denarja za telefon, je to klic. Čutila sem, da sem mu dolžna. Njemu se lahko zahvalim, da me ni minilo.«


Ejti je nenavadno ime, kajne? »Moje uradno ime je Marija, samo na to ime ne slišim,« je pred leti za Delo povedala slikarka z dvema imenoma in domovinama. »Ejti me je od rojstva klicala moja malo starejša sestrična Netek. Tako sem vse življenje samo Ejti in tudi v Boliviji me tako kličejo. Ne uporabljam niti svojega dolgega priimka po možu. Joj, kako bi bilo to komplicirano, če bi rezervirala letalsko vozovnico na ime Ejti Štih de Fernandez de Cordoba!«