KOMAJ ČAKATE?

Iz drugega tira bi naredili otok

Načrtujejo ga pred Izolo, mestom, ki je bilo nekoč tudi samo otok. 40.000 kvadratnih metrov za plaže in drugo turistično ponudbo.
Fotografija: Poslopje nekdanje izolske železniške postaje ob Parenzani Fotografije: Primož Hieng
Odpri galerijo
Poslopje nekdanje izolske železniške postaje ob Parenzani Fotografije: Primož Hieng

IZOLA – Če se bodo uresničile napovedi, naj bi pred Izolo znova lahko občudovali otok, po katerem je to slovensko obalno mesto tudi dobilo ime. Namreč, na občini Izola so že potrdili namero, da bi material, ki bo ostal pri gradnji drugega tira med Divačo in Koprom, uporabili za dolgo načrtovani umetni otok.
Ta sicer še ni tehnično projektiran, zato so še odprte možnosti oblikovanja in njegove velikosti, neuradno pa je govor o površini 40.000 kvadratnih metrov, ki bi jo namenili predvsem plažam, manjši gostinski ponudbi ter številnim urejenim zelenicam in morda celo botaničnemu vrtu.

O resnosti želja občine govori tudi dejstvo, da so načrtovani otok že umestili v občinski prostorski načrt, saj je za razvoj vseh dejavnosti v tem delu Izole gradnja otoka izjemnega pomena. Hkrati poudarjajo, da niso nikoli razmišljali o tem, da bi otok pozidali s stanovanji ali drugimi namestitvenimi zmogljivostmi.
O zgodovini Izole pričajo pri Simonovem zalivu v morju potopljeni ostanki nekdanjega pomola iz rimskega obdobja, ko je bilo tu pristanišče Haliaetum. Prvotno naselje je bilo postavljeno južneje od zdajšnjega. V času preseljevanja ljudstev je bilo uničeno, prebivalci pa so se zatem ustalili na nekdanjem otoku, kjer so postavili Izolo (isola je otok po italijansko).
Staro mesto na otoku je bilo obzidano, obzidje je imelo kopenska in morska vrata; ob morskih je bilo pristanišče z glavnim trgom. V času turške nevarnosti so mestno obzidje na kopenski strani dodatno utrdili, vendar turškega napada ni bilo. Zadnjič so ga utrdili 1615. zaradi strahu pred uskoki. Leta 1797 so podrli kopenska vrata in začeli nasipati jarek, morska vrata pa so odstranili 1818.
Izola je prvič omenjena leta 972, ko jo je cesar Oton I. Veliki izročil v fevd Vitalu Candianu Venetu. Mesto je bilo v lasti oglejskih patriarhov še pred 977., med letoma 1280 in 1797 pa je bilo pod beneško oblastjo. Po propadu Beneške republike je za kratek čas spadalo pod Napoleonovo Francijo. Od leta 1797 do leta 1813 so si Francozi in Avstrijci podajali celotno ozemlje Istre, prav tako Izolo.
Po Napoleonovem porazu v Rusiji je Izola ostala pod avstrijsko nadoblastjo vse do konca prve svetovne vojne leta 1918. Od 1918. do druge svetovne vojne je bila s preostalo slovensko Istro v okviru Italije, med letoma 1945 in 1954 pa je bila del cone B Svobodnega tržaškega ozemlja. Nato je prešla pod Jugoslavijo. Z osamosvojitvijo Slovenije leta 1991 je postala slovensko obalno mesto.

Tovarne in zdravilišča

Prebivalci prvotnega naselja so bili ribiči in kmetje, ki so se ukvarjali z vinogradništvom in oljkarstvom, dokler se niso konec 19. stoletja pojavile tovarne za konzerviranje rib. Najbolj znani sta bili Ampelea in Arrigoni, ki je leta 1879 preprečila gospodarsko in prebivalstveno krizo, kakršno sta doživljala Piran in Koper. Med svetovnima vojnama sta delovali dve tovarni, ki sta bili po drugi svetovni vojni združeni v skupno podjetje, ribja predelovalna industrija pa se je pred leti iz Izole preselila v Pivko. Povojni gospodarski in prebivalstveni dvig Izole je temeljil na industriji igrač, živilski industriji in ladjedelništvu pa tudi na razvoju turizma, ki se je začel nekako pred dvema stoletjema.
Izola je namreč znana tudi po termalnih izvirih, saj so najmočnejši izvir za termalno zdravilišče uporabili že leta 1829. O izolskem izviru žveplene vode je že leta 1650 pisal Giacomo Filippo Tommasini, škof iz Novigrada. Poročal je, da zdravi kostne in kožne bolezni, srbečico, bolezni jeter in črevesja. Kot je znano, gre za prvo turistično ponudbo na Koprskem sploh, kar daje Izoli zgodovinsko prvenstvo med turističnimi kraji ob naši obali. Pravi turistični plakati so že pred skoraj 200 leti vabili Tržačane na enodnevno potovanje s parnikom s kolesom ob boku in na kopanje v termalnem zdravilišču. Vodo so morali dodatno ogrevati.
Prvo zdravilišče s kopališko zgradbo in dvorano so odprli leta 1824, tri leta pozneje pa še drugo, večje. Vzroki ukinitve obeh objektov komaj okoli 40 let pozneje natančneje niso znani. Vendar terme niso poslovale uspešno, saj je Luigi Morteani že leta 1888 zapisal, da ni več nobenih ostankov. Iz zgodovinskih zapiskov je mogoče tudi razbrati, da so terme zaprli, ker je bila temperatura vode prenizka (od 23 do 27 stopinj Celzija). V hotelu, ki je bil zgrajen ob termah, je leta 1888 že delovala francoska tovarna za predelavo rib, pozneje znana kot Ampelea.
Z nadaljnjim raziskovanjem geotermalnih potencialov so se ukvarjali v koprskem podjetju Harpha Sea. Ugotovili so, da je samo na črti med Izolo in Debelim rtičem na dnu morja deset vrelcev tople vode. Ta dosega temperaturo komaj 30 stopinj Celzija, v večjih globinah pa pričakujejo tudi 60 stopinj in več. V program za obdobje do leta 2020 nameravajo vključiti raziskave o možnosti izkoriščanja geotermalne energije in komercialnega izkoriščanja, saj je slovensko morje menda v podobnem položaju, kot je Prekmurje bogato s temi viri.

Več iz te teme:

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije