Hči se mi je dušila na rokah!

LJUBLJANA –Tudi pomočnica ravnateljice na OŠ Valentina Vodnika Valerija Japelj je včeraj potrdila, da niso bile po sredi le govorice, temveč se na njihovi šoli dejansko soočajo z oslovskim kašljem, bakterijsko boleznijo dihal, ki je lahko tudi smrtonosna. »Obvestili smo svet staršev, Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), poostrili smo higienski režim, čistočo, obveščene so tudi že čistilke, naredili smo vse, vse, kar je bilo v naši moči!« Prav tako so z obvestilom jadrno seznanili vse starše njihovih učenk in učencev: »Spoštovani, obveščamo vas, da sta se na šoli pojavila dva primera oslovskega kašlja. Poskrbeli smo za preventivni poostren higienski režim, o bolezni pa se bomo pogovorili tudi z učenci v vseh oddelkih. Prosimo vas, da se o poostrenem higienskem režimu pogovorite tudi z otroki doma.« Zraven so priložili še navodila NIJZ.


Ker nas je večina cepljenih, smo zmotno prepričani, da smo imuni in nas ta bolezen ne more doleteti. Prav zaradi tega prepričanja se povečuje ogroženost, saj število obolelih od leta 2002 kar naprej narašča, najbolj nevarna, celo smrtna pa je bolezen za dojenčke, ki še niso bili cepljeni, ter za nosečnice in odrasle s srčno-žilnimi boleznimi. Ker imunost že v nekaj letih po cepljenju izgine, se osnovnošolci višjih razredov teoretično hitreje okužijo z oslovskim kašljem kot tisti iz nižjih.

Paralizirana družina

Starši učenk in učencev OŠ Valentina Vodnika si lahko samo želijo, da ne bodo priča takšni drami, kakršna se je v začetku letošnjega leta – prav zaradi oslovskega kašlja – dogajala na OŠ Trnovo. Šola, ki stavi na popolnost, je v nekem trenutku zaradi vsesplošnega pometanja pod preprogo in neobveščanja privedla v popoln kaos, ki bi lahko imel srhljive posledice. Spomnimo, da je na OŠ Trnovo za oslovskim kašljem že decembra zbolela učenka 9. razreda. Menda ni bila cepljena. Šola je bila lepo tiho in je bila tiho tudi 10. januarja, denimo, ko je zbolelo že štiri ali pet njenih sošolk in sošolcev. Potem je zavrelo. Medtem ko je šola z ravnateljico Đulijano Juričić na čelu javno zatrjevala, da nimajo prav nobenih velikih problemov z oslovskim kašljem, smo izvedeli, da je šola o izbruhu bolezni obvestila starše več kot dva tedna po začetku novoletnih počitnic, ko naj bi učenka že zbolela, še dva dni pozneje, torej 10. januarja, pa je šele kontaktirala NIJZ?! »Žal je nastal kratki stik. Vodstvo šole je bilo namreč z zamudo obveščeno o bolezni. Starši okužene učenke so obvestilo poslali po elektronski pošti v sredo, 3. januarja, ker pa je prišlo v neželeno pošto oziroma spam, smo ga opazili šele v ponedeljek, 8. januarja,« je pripovedovala ravnateljica. Bilo bi tudi neprimerno odgovorneje, če bi starši okužene učenke obvestili šolo po telefonu, in ne po elektronski pošti.


V času, ko je ravnateljica branila ugled šole, marsikateri starši pa so si še naprej zatiskali oči, je za oslovskim kašljem zbolel še en učenec devetega razreda. Fantiča, ki je le nekaj dni pred tem dobil sestrico, so morali brž preseliti drugam, v karanteno, začel je obvezno jemanje antibiotika sumamed. Slednjega je morala jemati potem tudi celotna njegova družina, z nebogljeno sestrico vred. Če bi šola in starši ustrezno obveščali o tako pomembnih stvareh, kot je tudi okuženost z oslovskim kašljem, ne bi bilo nikdar te situacije, ko je omenjeno družinico s komaj rojeno za tri tedne, kolikor lahko traja, da se pokažejo prvi znaki oslovskega kašlja, popolnoma paraliziralo. Če šola sprva ne bi tiščala tako dolgo glave v pesek, starši pa bi bolje razumeli razsežnost te nadloge, ne bi bilo stika med okuženim učencem in njegovo sestrico, še več, če bi starši novorojenke izvedeli pravočasno, njenega starejšega bratca zagotovo ne bi pustili v šolo. Tedaj tudi patronažna sestra, ko je izvedela, ne bi skoraj zajokala. »Raje vam ne povem, kaj vse se lahko zgodi deklici! Čim opazite izcedek iz nosu, takoj k zdravniku!« je prebledela dejala mladi mamici. Če bi se nekaj dni stara malčica okužila, bi sledili siloviti napadi kašlja, ki bi jim bila dojenčica le stežka kos. Če se ne bi prej predala, bi kašelj trajal tudi dva meseca. Povsem bi se zapletlo in življenje bi se nenadoma ustavilo. Nič krivo, ker se nekateri starši – tako egoistično – še vedno ne odločajo za cepljenje, zaradi česar ne škodujejo le svojim, ampak tudi drugim otrokom, bi že kmalu preželi vročinski krči, dehidracija, prenehala bi dihati, zaradi zmanjšanega dotoka kisika v možgane bi sledile še usodne nevrološke posledice (možganske krvavitve).

Vrag odnesel šalo

Ko je slednjič vrag odnesel šalo, so šele začeli jadrno poučevati učence in učenke, da si je treba umivati roke, še več, da se je treba znati pravilno umivati, razkuževati roke, prepovedali so jim malomarno kašljati ali kihati v drugega. Oslovski kašelj je namreč nalezljiva bolezen in se prenaša s človeka na človeka, in sicer s kužnimi kapljicami tako pri kašljanju, kihanju kot posredno prek okuženih predmetov.


Omenjena osnovna šola je bila še dolgo potem žarišče oslovskega kašlja. Mesec dni po izbruhu je sledilo že novo obvestilo: »Spoštovani starši! Žal smo bili obveščeni o novem primeru oslovskega kašlja, tako da se vsi sprejeti ukrepi na šoli še vedno izvajajo in veljajo do preklica. To so: redno zračenje prostorov, razkuževanje površin, tal v avlah in stranišču, povečana higiena rok in kultura kašlja. Smo v rednem stiku z našo šolsko zdravnico Zdravstvenega doma Vič in strokovnjaki Nacionalnega instituta za javno zdravje.«

Če bodo na OŠ Valentina Vodnika odgovorno in resno pristopili k problemu opisane nalezljive bolezni, ki jo povzroča bakterija Bordetella pertussis, bodo v treh tednih, kolikor traja inkubacijska doba, izkoreninili to nadlogo. A ne za vselej. Oslovski kašelj je prisoten ves čas med nami, ne le v Trnovem in Šiški.