K KOT KOTLIČEK

FOTO: Edini, ki je Madžare premagal v pripravi fiš paprikaša

Lidija in Stane Omerzu se že četrt stoletja družita s kotličkom, zato ne preseneti, ko povesta, da sta družino zasnovala ob prasketanju ognja pod njim.
Fotografija: Piščančji paprikaš z želodčki
Odpri galerijo
Piščančji paprikaš z želodčki

Na kaj pomisliš, ko slišiš besedo kotliček? Na tople mesece, ki nam ob koncu aprila že dihajo za ovratnik? Pomisliš morda na piknike, druženje ob reki, na neko mladost, uživanje? V mojem spominu se ob tej besedi najprej izrišejo šotori. Tisto oddaljeno poletje so bili v krogu razporejeni na šolskem travniku. Zelenkasto-rjavi so bili in po starinsko narejeni v trikotnik. Nad vhodno špico nekaterih šotorov je zalučan čevelj. V sredini tega maskirno obarvanega kroga iz šotorov na častnem mestu stoji kotliček. Mislim, da takrat še nisem hodila v šolo, a se mi je že dozdevalo, da imajo najstniki, ki taborijo na travniku, naravnost fantastično poletje. In še vedno se mi zdi, da so se imeli imenitno, kajti iz tistega kotlička je čudovito dišalo prav vsakokrat, ko smo se ob večerih mi, mulci, potikali tam okoli.

Stročji fižol s krompirjem in kranjsko klobaso
Stročji fižol s krompirjem in kranjsko klobaso

To je moja prva misel, ko slišim besedo kotliček. Če bi igro asociacij ponovili z zakoncema Lidijo in Stanetom Omerzujem, se njuna zgodba s kotličkom v osrednji vlogi verjetno ne bi tako hitro končala kot moja. Le kako bi se – odkar sta skupaj, in to je četrt stoletja, ju vsepovsod spremlja kotliček. »Ob prasketanju ognja pod kotličkom sva zasnovala družino. Sinovi so odraščali ob prijetnem vonju, ki se je vil iz kotlička vsak trenutek, ki smo si ga lahko vzeli za oddih v naravi, kjer smo zelo radi,« začne spomine na življenje s posebnim spremljevalcem, kotličkom, nizati Stane Omerzu.
Fiš ali baranjski ribji paprikaš
Fiš ali baranjski ribji paprikaš

Najboljše iz njihovega kotlička

Točno te besede, ki ne opisujejo le prav posebnega načina kuhanja nad ognjem, temveč objamejo življenjski stil družine Omerzu, so zapisane v uvodnem delu pravkar izdane knjige receptov. Vanjo sta Lidija in Stane Omerzu ob pomoči vseh treh zdaj že odraslih sinov strnila tisto najboljše, kar so v dveh desetletjih in pol zakuhali v prav posebnem lončku nad ognjiščem. Ker je Lidija zdaj glavna za kotličkom, je njen mož, sicer avtor številnih novinarskih prispevkov ter prek tridesetih knjig o ribištvu, lovu in vseh spremljevalnih kuharskih dobrotah, besedo tokrat prepustil njej.

»Doma sem iz Baranje, torej hrvaške pokrajine med Dravo in Donavo, ki meji na Madžarsko in Srbijo. Kotliček je del baranjske narodne noše in prav vsak Barjanec ima svoj recept za fiš paprikaš,« začne Lidija pripovedovati o svoji zgodovini, tesno povezani s kotličkom. In nadaljuje: »Pri nas doma je kuhala mama. Me, mlade ženske pri hiši, smo ji samo pomagale, ko je bilo treba. Od doma sem v zakon prinesla zgolj osnove kuhanja, nato pa me je usmerjal Stane. Tako lahko rečem, da me je on naučil kuhati,« se ljubeče ozre proti možu.

Kotliček je že četrt stoletja stalni spremljevalec zakoncev Omerzu.
Kotliček je že četrt stoletja stalni spremljevalec zakoncev Omerzu.

Zdaj on dopolni njene besede: »Glede hrane sem res natančen. Nikdar ne dajem komplimentov kar tja v tri dni. Tako sem tudi na najinem začetku vsako jed, ki je bila na mizi, komentiral in povedal, kaj je dobro in kaj bi lahko še izboljšali. Po takšni, lahko rečem konstruktivni kritiki smo recepte kar se da prilagodili okusu naše družine.« In ona: »Ravno to mi je najbolj všeč pri kuhinji, ki že vsa ta leta spremlja našo družino – da smo vsi nekakšni pozitivni ocenjevalci in okuševalci. Tudi sinovi, Matic, Mitja in Jan, povedo, kaj se jim zdi v redu in kaj jim ni všeč.« Ravno zato je vseh pet članov družine Omerzu, starši in trije sinovi, podpisanih pod kuharsko knjigo Najboljše iz našega kotlička, ki je hitro postala pravi hit družinske založbe.

Stane med pogovorom odpre računalnik, v katerem se skriva na stotine fotografij hrane. Tako slikovite so, da nas skorajda ovije vonj in zamami okus jedi, pripravljenih pod milim nebom. Med dobrotami iz kotlička smo za današnjo Kulinarično abecedo izbrali tri tiste, ki so zakoncema Omerzu še posebno blizu. »Fiš paprikaš je jed, ki jo pri nas doma najraje kuhamo. Nad piščančjim paprikašem z želodčki nas je navdušil Vladimir Horovic Vava, naš prijatelj in izjemen kuhar iz Vojvodine. Stročji fižol s kranjsko klobaso pa je tudi zelo zanimiva jed,« si besede, misli in spomine na ljudi, ki sta jih spoznala med potovanji s kotličkom po Balkanu, dopolnjujeta zakonca Omerzu.
 

Družina, ki jih ima šest ali sedem

Zatem rahlo zajadramo proč od kotlička, med slovenske ribe. Od Staneta, ki je bil 15 let urednik revije Vode in mi, spotoma izvemo, da je v Sloveniji »okoli 80 vrst sladkovodnih rib, kar je primerljivo z biotsko pestrostjo v Karibskem morju«. A ne pove samo tega, temveč postreže še z enim, kulinarično zelo zanimivim podatkom: naš sogovornik je še vedno edini tujec, ki je domačinom, torej Madžarom, izmaknil zmago na tekmovanju v pripravi fiš paprikaša. Kar je nekako tako, kot da bi na tekmovanju v pripravi potice zmagal nekdo, ki ni doma na sončni strani Alp.
1. Družina, ki jo vsepovsod spremlja kotliček: Stane in Lidija Omerzu, spredaj pa njuni trije sinovi (Matic, Mitja in Jan). 2. Kotliček je že četrt stoletja stalni spremljevalec zakoncev Omerzu. 3. Lidija Omerzu v narodni noši hrvaške pokrajine Baranja, od koder izhaja njena družina.
1. Družina, ki jo vsepovsod spremlja kotliček: Stane in Lidija Omerzu, spredaj pa njuni trije sinovi (Matic, Mitja in Jan). 2. Kotliček je že četrt stoletja stalni spremljevalec zakoncev Omerzu. 3. Lidija Omerzu v narodni noši hrvaške pokrajine Baranja, od koder izhaja njena družina.

Ko govorimo o fišu: kakšna je razlika med njim in ribjo juho, imenovano tudi čorba? »Paprikaš je bolj gost in vanj gre čebula, ki jo prepražimo le na malo maščobe, čorba pa se pripravi s kuhano čebulo. In, seveda: v paprikaš dodamo več mlete sladke ali pekoče paprike, kot jo porabimo za pripravo juhe. Ravno mleta paprika je tista odločilna sestavina, ki naredi okusno jed. A dobro mleto papriko je zelo težko najti,« razkrije Lidija še eno drobno skrivnost velikih mojstrov kotlička.

Lidija Omerzu v narodni noši hrvaške pokrajine Baranja, od koder izhaja njena družina.
Lidija Omerzu v narodni noši hrvaške pokrajine Baranja, od koder izhaja njena družina.

Pravzaprav bi morali zapisati kotličkov, kajti Lidija in Stane Omerzu nimata zgolj enega. »Šest, sedem jih imava. Ker smo velika družina, največkrat uporabljamo tistega večjega, 16-litrskega. Naš najljubši je bakreni, ki ga je pred petimi leti za nas naredil družinski prijatelj,« pravi Lidija, zatem njen mož doda: »Preden smo dobili tega, sem po svetu kar trideset let hodil z nekim drugim, prav tako bakrenim. Bil sem turistični vodnik, ki je ribiče vodil od Španije do Mongolije, in ta kotliček me je spremljal po vseh poteh. Nato pa se je v Španiji eden od ribičev, sicer Hrvat iz Osijeka, kar zaljubil vanj. Ni se mogel ločiti od njega in odločil sem se, da mu ga pustim.«
 

Kakšen naj bo?

Ostanimo še malo pri kotličku. Kakšen je po mnenju naših sogovornikov, ki verjetno spadata med najboljše slovenske poznavalce te posode, najboljši? »Na trgu boste našli emajlirane, litoželezne, take iz nerjaveče pločevine in bakrene. Vsi so dobri. A najboljši so bakreni, saj so ti najboljši toplotni prevodniki. Takšni kotlički morajo biti vlečeni ali kovani iz enega kosa, brez varov. Ušesca za ročaj morajo biti bakrena, ročaj pa železen,« nekaj osnovnih lastnosti dobrega bakrenega kotlička opiše Stane Omerzu, ki meni – in to tudi zapiše v knjigo –, da »nobena hiša ne bi smela biti brez kotlička«.

Zakaj? »Priprava hrane zunaj je veliko bolj zabavna, jed pa veliko bolj tekne. Zunaj lahko kuhamo v vseh letnih časih. Pa tudi – daleč najbolj okusno je tisto, kar se skuha v kotličku. Bistvo takšnega kuhanja je uživanje v naravi, na prostem, na zraku, v dobri družbi. Ko si obkrožen z vsem tem, ti hrana bolje tekne in občutiš, da je bolj okusna,« je prepričana Lidija Omerzu.
Stročji fižol s krompirjem in kranjsko klobaso
Stročji fižol s krompirjem in kranjsko klobaso


V kotličku njihove družine ne brbotajo samo juhe, golaži, vampi in podobne enolončnice. Kje pa! Ko je trenutek pravi, ga zapolnijo klapavice, potočni raki, sipe, jegulje, hobotnice in celo polhi, kot tudi metini in melisini listi, ki se počasi spremenijo v odličen sirup ... Med recepti, ki sta jih zakonca Omerzu nabrala na številnih popotovanjih po Balkanu, Stane pa je imel oči za nove jedi odprte tudi v Mongoliji in povsod drugod, koder je hodil, je nekaj takšnih, ki jih v kotličku sploh ne bi pričakovali. Med nje zagotovo spada keltski absint (s pripombo: »Previdno! Pijača je veliko močnejša od tistih, ki jih kupujete v trgovini!«), čaj iz listov in koreninic gozdnih jagod ali kuhani sirovi štruklji.

1. Družina, ki jo vsepovsod spremlja kotliček: Stane in Lidija Omerzu, spredaj pa njuni trije sinovi (Matic, Mitja in Jan). 2. Kotliček je že četrt stoletja stalni spremljevalec zakoncev Omerzu. 3. Lidija Omerzu v narodni noši hrvaške pokrajine Baranja, od koder izhaja njena družina.
1. Družina, ki jo vsepovsod spremlja kotliček: Stane in Lidija Omerzu, spredaj pa njuni trije sinovi (Matic, Mitja in Jan). 2. Kotliček je že četrt stoletja stalni spremljevalec zakoncev Omerzu. 3. Lidija Omerzu v narodni noši hrvaške pokrajine Baranja, od koder izhaja njena družina.

Naj se za konec vrnemo na začetek, k tabornikom. Na vprašanje, ali sta bila v mladih letih tabornika, zakonca prikimata in odgovor ponosno podaljšata s še enim podatkom. V stanovanju, polnem spominkov s čarobnih trenutkov v naravi, smo takšen zaključek pogovora kar nekako pričakovali: »Tudi vsi trije sinovi so bili taborniki.«

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije