ZDRAVILNA VODA
Blejski termalni vrelci
Že od prve polovice 19. stoletja so se bogati Evropejci, ki so po alpskih zdraviliščih iskali zdravje, prihajali namakat v hladno vodo na Bled.
Odpri galerijo
Grad je poleg otoka zaščitni znak Bleda. Foto: Primož Hieng
O studencih in toplicah, slatinah in jezerih je pisal že Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske. Takole začenja razmišljanje o tej temi in Gorenjcih: »Dasi se modra narava glede vinogradov kaže Gorenjcem precej skopa mačeha oziroma jim odteguje preobilje vina, ker jim ne daje grozdja po vrhovih, temveč le na nekaterih krajih pod gorami, jim vendar nadomešča vinsko skopost z drugo splošno milostjo, ki jo more uživati tako revež kakor bogataš in ki je za življenje mnogo koristnejša od vina, saj le-to človeškemu zdravju, ker ga človek rad čez mero pije, često škoduje.«
Valvasor zdaj preide k bistvu in pravi, da narava obdarja Gorenjsko z dobrim, čistim, zdravim zrakom in z bistrimi studenci, ki »vro iz skale čisti kot kristal in s svojo hladnostjo sneg premagajo. Da, ponekod so tako mrzli, da roko komaj v njih držiš.«
Danes si komaj predstavljamo, da je bil Bled še sredi 19. stoletja čisto običajna in malo znana kmečka vas. Tam, kjer so danes hoteli, so bile njive in kozolci, vas pa je bila prepredena z blatnimi kolovozi. Bled so zaradi cerkvice na otoku obiskovali že od 13. stoletja številni domači in tuji romarji, ki so prišli »prosit zdravja in usmiljenja pri blejski Materi«. Bolniki so se radi zadrževali tudi ob termalnih vrelcih, ki jih je že leta 1689 omenjal Valvasor. Od skupaj sedmih so bili uporabni samo štirje, vsi pa so bili razporejeni v polkrogu po vzhodnem pobočju in od severa proti jugu so bili postopoma toplejši.
Leta 1822 so vrelce prekrili z leseno lopo. Ker niso bili posebno topli – temperatura vode je bila vsega 23 stopinj Celzija –, so na Bled vse bolj prihajali tudi obiskovalci, ki jim za zdravilne vrelce ni bilo mar, ampak so občudovali idilično lepoto kraja in pokrajine. Bogati Evropejci, ki so po alpskih zdraviliščih iskali zdravje, so prihajali in občudovali lepoto Bleda, se namakali v hladni vodi in pripovedovali o svojih doživetjih znancem.
Zdravilišče Louisenbad je bilo leta 1922 preurejeno v hotel Toplice. Deset let pozneje so v njem zgradili plavalni bazen prostornine 90 kubičnih metrov in namestili 30 kabin za 90 kopalcev. Za javnost je kopališki bazen dostopen poleti, pozimi pa običajno le za hotelske goste.
V 19. stoletju se je na Bledu pojavil Švicar Arnold Rikli, ki je na temelju bogastva blejske krajine, sonca in ugodnega podnebja ustanovil svoje znamenito zdravilišče. Na Bledu nadaljujejo bogato izročilo Riklijeve tradicije z uporabo termalne vode.
Termalni vrelci, ki so zajeti v treh plavalnih bazenih Grand hotela Toplice (23 stopinj Celzija) ter hotelov Park in Golf (28 stopinj Celzija – voda je ogrevana), omogočajo poleg prijetnega kopanja tudi uspešno zdravljenje menedžerskih bolezni, izčrpanosti, nevrovegetativnih motenj in starostne onemoglosti.
Za blejske vrelce se je kot znanstvenik prvi zanimal Baltazar Hacquet. Leta 1779 je izmeril temperaturo vode, ki je znašala 18 stopinj Reaumurja. Prva analiza blejskega vrelca je bila nato leta 1784 objavljena v njegovi knjigi Oryctographia Carniolica. Pozneje so sledile še druge analize, ki so pokazale, da voda iz vrelcev vsebuje bogate množine mineralov, zato so zdravniki priporočali njeno uporabo pri zdravljenju kroničnih obolenj. Zdravljenje je bilo menda sila kratkotrajno, uspeh pa presenetljiv in skoraj čudežen.
Stara blejska razglednica
Valvasor zdaj preide k bistvu in pravi, da narava obdarja Gorenjsko z dobrim, čistim, zdravim zrakom in z bistrimi studenci, ki »vro iz skale čisti kot kristal in s svojo hladnostjo sneg premagajo. Da, ponekod so tako mrzli, da roko komaj v njih držiš.«
Danes si komaj predstavljamo, da je bil Bled še sredi 19. stoletja čisto običajna in malo znana kmečka vas. Tam, kjer so danes hoteli, so bile njive in kozolci, vas pa je bila prepredena z blatnimi kolovozi. Bled so zaradi cerkvice na otoku obiskovali že od 13. stoletja številni domači in tuji romarji, ki so prišli »prosit zdravja in usmiljenja pri blejski Materi«. Bolniki so se radi zadrževali tudi ob termalnih vrelcih, ki jih je že leta 1689 omenjal Valvasor. Od skupaj sedmih so bili uporabni samo štirje, vsi pa so bili razporejeni v polkrogu po vzhodnem pobočju in od severa proti jugu so bili postopoma toplejši.
Blejska pletna Foto: Primož Hieng
Leta 1822 so vrelce prekrili z leseno lopo. Ker niso bili posebno topli – temperatura vode je bila vsega 23 stopinj Celzija –, so na Bled vse bolj prihajali tudi obiskovalci, ki jim za zdravilne vrelce ni bilo mar, ampak so občudovali idilično lepoto kraja in pokrajine. Bogati Evropejci, ki so po alpskih zdraviliščih iskali zdravje, so prihajali in občudovali lepoto Bleda, se namakali v hladni vodi in pripovedovali o svojih doživetjih znancem.
Zdravilišče Louisenbad je bilo leta 1922 preurejeno v hotel Toplice. Deset let pozneje so v njem zgradili plavalni bazen prostornine 90 kubičnih metrov in namestili 30 kabin za 90 kopalcev. Za javnost je kopališki bazen dostopen poleti, pozimi pa običajno le za hotelske goste.
V 19. stoletju se je na Bledu pojavil Švicar Arnold Rikli, ki je na temelju bogastva blejske krajine, sonca in ugodnega podnebja ustanovil svoje znamenito zdravilišče. Na Bledu nadaljujejo bogato izročilo Riklijeve tradicije z uporabo termalne vode.
Arnold Rikli je prvič prišel na Bled že leta 1852.
Termalni vrelci, ki so zajeti v treh plavalnih bazenih Grand hotela Toplice (23 stopinj Celzija) ter hotelov Park in Golf (28 stopinj Celzija – voda je ogrevana), omogočajo poleg prijetnega kopanja tudi uspešno zdravljenje menedžerskih bolezni, izčrpanosti, nevrovegetativnih motenj in starostne onemoglosti.
Za blejske vrelce se je kot znanstvenik prvi zanimal Baltazar Hacquet. Leta 1779 je izmeril temperaturo vode, ki je znašala 18 stopinj Reaumurja. Prva analiza blejskega vrelca je bila nato leta 1784 objavljena v njegovi knjigi Oryctographia Carniolica. Pozneje so sledile še druge analize, ki so pokazale, da voda iz vrelcev vsebuje bogate množine mineralov, zato so zdravniki priporočali njeno uporabo pri zdravljenju kroničnih obolenj. Zdravljenje je bilo menda sila kratkotrajno, uspeh pa presenetljiv in skoraj čudežen.
