V soboto ob devetih smo se zbrali v Dobrniču, se vpisali na seznam, prevzeli rokavice – jaz ne, niso imeli xxl –, se vkrcali na traktor in šli čistit Slovenijo. Priznam, tale akcija v meni vzbuja podobne občutke kot 1. november: ljubljenih pokojnikov se spominjaš vse leto, ne samo na praznik, in tudi deželo bi morali vzdrževati snažno 364 dni, ne pa je kampanjsko loščiti 365. dan. Ampak se je kmalu izkazalo, da je vse skupaj tudi družabni dogodek. Dobravčani smo se seveda osredotočili na Dobravo s precej široko okolico. Na traktorski prikolici nas je sedelo 12, od tega 10 kerlcev in dve osnovnošolki, ki sta imeli to smolo, da fotrov ni bilo doma, pa sta morali zastopati familijo. In, no ja, bili sta tudi dve flaši cvička. Ali tri.
Padla je debata, kot sveži priseljenec sem izvedel, čigavo je kaj, vaški starešina je vešče upravljal mehanizacijo, iz kraških jam smo bezali televizorje in staro železo, pobirali ob cesti vreče s smetmi, ki so jih pripravili naši predhodniki, in cesta je zavila na Lisec. To je priljubljena izletniška točka in sploh nadvse prikupen hrib, posejan z vinogradi in zidanicami. Tudi Dobravčani jih imajo tam, kar sem jel spoznavati ob ustavljanju, ki se ni nanašalo na pobiranje smeti. Na, pa bomo mojega probali, se je oglasil moj sosed na traktorju. Upravičeno ponosno je razkazal obnovljeno zidanico s kamnito kletjo in izrezljanimi hrastovimi vrati. V sodih hladen, osvežujoč cviček, ki pa sem se ga šparal, ker sem izvedel, da tole ni bil prvi postanek. Nočem se dobrikati vaškemu starešini, toda čez njegovo modro frankinjo je pa ni bilo. Tole Slovenijo bi res lahko večkrat čistili, sem nazdravil z njo. Pa hajdi spet na traktor in v Dobrnič na zbirno, zdaj odbirno mesto. Tam smo videli, da smo domovino glancali ne zase, ampak za Cigane. Še preden smo vse pometali s prikolice, so že zbirali in odbirali. Spomnim se, kako sem kot mulček sanjal, da bi me zaklenili v slaščičarno, med vse tiste kremšnite in sladoled. Cigani so se v soboto po mojem počutili podobno. V hosto se jim ne da, mi smo jim vse pripeljali na pladnju. V meni je kar malo zavrelo, sokrajani pa so jih samo zaničljivo ošinili s pogledom in sedli h klobasi z zenfom in cvičku. Raztegnila se je tudi harmonika. Ker smo se ravno ogreli, je padla ideja ob zaključnem glažku, bi se lahko zategnili še do Ljubljane, največje smetišče je parlament. Je pa res, da bi potrebovali malo več prikolic, če bi ga hoteli temeljito očistiti, in ne vem, ali imamo pri nas odlagališče za tako strupene odpadke. Cigani jih pa tudi ne bi vzeli.
