Takle čas leta 1945 je izšla prva številka revije za otroke Ciciban. Ime Ciciban so njeni prvi ustvarjalci povzeli po pesniku Otonu Župančiču. Ciciban je literarni lik, ki se pojavlja v njegovih pesmih, tako je poimenoval svojega sina Marka. S to besedo Župančič imenuje otroke, ki so nagajivi, zvedavi, veseli, včasih tudi žalostni, jokavi... V njegovi pesniški zbirki z naslovom Ciciban, izšla je pred sto leti, ko je divjala prva svetovna vojna, so pesmi, kjer je Ciciban glavna zvezda. Marko je pozneje postal dober arhitekt, bil je učenec legendarnega Jožeta Plečnika, malce študiral celo pri slovitem Le Corbusieru v Parizu, bil je urbanist, opremljevalec knjig, pisec člankov in navdušen fotograf. Danes, 70 let pozneje, so hvalabogu še vedno cicibani vsi otroci; revija Ciciban pa ostaja vodilna slovenska otroška revija.
Njen prvi urednik je bil pisatelj Josip Ribičič, oče politika Mitje Ribičiča, toda snovalka revije je bila od njenega prvega dne Kristina Brenk, ki je kot psihologinja in doktorica pedagogike dobro poznala otroško dušo. Za Ribičičem, urednikoval je tri leta, so bili uredniki Albin Weingerl, Črtomir Šinkovec, Lojze Krakar, Zima Vrščaj Holy, Branka Jurca, Leopold Suhodolčan, Jože Šmit, Božo Kos, Nataša Bucik, zdaj je urednica Slavica Remškar. Vsi ti so sledili konceptu Kristine Brenk, Remškarjeva mu še danes. Malo kulture, malo izobraževalnih vsebin, oboje naj bi v vsaki številki revije prišlo do vsakega otroka.
Edini naravoslovec med uredniki
Ciciban je bil drugačen samo v času urednikovanja Boža Kosa, ki je bil med uredniki edini naravoslovec. Vsi drugi so prihajali iz literarnih voda, med njimi tudi veliki slovenski pesniki in pisatelji, kot so Lojze Krakar, Branka Jurca, Leopold Suhodolčan... Kos, ki je kar osemnajst let urednikoval, je dal več poudarka poljudnim besedilom in zabavni znanosti. Med avtorji, ki so v Cicibanu objavljali, lahko najdemo vrsto slovitih imen: Kajetan Kovič, Tone Pavček, Niko Grafenauer, Svetlana Makarovič, še pred njimi Matej Bor... Vodilna avtorica je danes Anja Štefan. Pesnica, pisateljica in pravljičarka svoja avtorska dela namenja predvsem otrokom. Avtorska besedila in priredbe ljudskih pripovedi redno objavlja. Z revijo Ciciban je začela sodelovati leta 1993.
Božo Kos, fizik po izobrazbi, ki pa se je malone vse življenje ukvarjal z ilustracijo, nepozabna sta njegova stripa Kavboj Pipec in Rdeča pesa, je bil tudi urednik Pavlihe, od koder je odšel na Ciciban. Živalski svet in znanost sta bila stalna Kosova spremljevalca in tudi bistvo njegovega plodnega sodelovanja s sinom Miho Kosom, direktorjem nadvse priljubljene Hiše eksperimentov, s katerim je ustvarjal tudi revijo Petka. Veselje do raziskovanja sveta je otrokom poskušal vcepiti tudi kot ilustrator mnogo slovenskih učbenikov.
V številni Kosovi družini so se rodili trije fantje, poleg najmlajšega Boža, 1931 letnik je bil, še Vladimir, jezuit, misijonar, pesnik in filozof, in najstarejši Boris, ter dve dekleti, ena od teh je Karmen, mati Davorina Kračuna, večkratnega ministra v vladah LDS in nekdanjega slovenskega veleposlanika v ZDA. Kračun je zdaj profesor na ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru. Vladimir Kos, na svet je prišel 1924. v Murski Soboti in je še vedno med nami, je študiral teologijo v Ljubljani in Rimu, tam je 1953. doktoriral. Po končanem študiju je stopil v jezuitski red in 1956. odšel v Tokio kot misijonar, tam je preživel večino življenja in živi še danes. Deloval je kot profesor filozofije ter pomagal ubogim in revnim. Izdal je več pesniških zbirk, njegova poezija v slovenskem in japonskem jeziku je verske in domoljubne narave.
Občasne kritike
Revija Ciciban je občasno doživljala tudi kritike, zlasti hudo je bilo, ko je marca 2012 tiste, ki so sprožili referendum o družinskem zakoniku, zmotila zgodba, ki se je začela: »V Ljubljani živi svetlolasa deklica z modrimi očmi, ki ji je ime Ana...« Zgodba o deklici z dvema očetoma je nekatere tako razburila, da so vsenaokrog pozivali, naj odjavijo revijo Ciciban, ker se jim zdi objava takšne zgodbe pred referendumom sporna. Zadeva se je s padcem zakonika na referendumu pozneje umirila.
Kristina Brenk, iz Horjula je bila doma in tudi sama pesnica, pisateljica in dramatičarka, pri 98 letih je za vedno odšla od nas, je pred desetimi leti, ob 60. jubileju revije, dejala, da verjame, da bo »Ciciban še dolgo živel in da bo zmeraj mlad, pa četudi bo star sto let«.
Tereza Kesovija dobila bitko in spet poje Če je najuglednejši Dubrovničan vseh časov pisatelj in komediograf Marin Držić, ki je živel in ustvarjal pred približno 500 leti, pa je danes najpriljubljenejša v slovitem mediteranskem mestu in njegovi okolici dama, hrvaška pevska ikona, po rodu sicer iz bližnjih Konavelj, kjer je preživljala svoje otroštvo, Tereza Kesovija. Septembra je v dubrovniški bolnišnici dobila bitko za življenje, ko ji je zaradi infekcije začela odpovedovati tudi leva ledvica, potem ko so ji desno zaradi tumorja odstranili že leta 2008 na kliniki v Slovenj Gradcu. Minulo nedeljo je neuničljiva 76-letnica (še nekaj let je starejša kot naš Ciciban) v kultnih Konavljah že predstavljala svojo avtobiografijo To sem jaz, v ponedeljek pa bo v zagrebškem Lisinskem imela koncert s prijateljicama iz svoje generacije, pevkama Radojko Šverko in Gabi Novak. Na njem bodo nastopili tudi Tedi Spalato, Massimo in Zoran Predin. Med publiko utegne skoraj zagotovo biti tudi Terezin veliki oboževalec, nekdanji direktor Svee iz Zagorja Miroslav Štrajhar. Ko so ji plenilske in podivjane horde, ki so nad Konavlje in Dubrovnik jeseni 1991 prihrumele iz Hercegovine in Črne gore, uničile ter izropale hišo, ji je pri obnovi, kajpak z novim pohištvom, zelo veliko pomagal prav Štrajhar. Od tedaj sta Tereza in Miro velika prijatelja. Dobrim kameradom (po knapovsko več kot tovariš) stari industrialec, kot je sam sebe imenoval, iz Zasavja tudi danes z največjim ponosom, ko ga ti obiščejo, bodisi na Čemšeniški planini bodisi v Seči na Obali, kjer živi, ponudi Terezino smokovačo; dalmatinsko kačjo slino iz fig, ki mu jo pevka vsako leto podari. |
