Komaj prvi teden novega leta 2015, in že skrajno zavržen teroristični napad: na uredništvo francoskega satiričnega tednika Charlie Hebdo. Islamski skrajneži so ubili dvanajst ljudi, zelo očitno pa je, da bi radi umorili novinarsko svobodo, svobodo kritičnega razmišljanja in izražanja. Ko so prišli do sedeža satiričnega tednika, so sicer najprej ubili francoskega policista Ahmeda Merabeta. Ki je bil musliman. Ne, pokol sodelavcev tednika Charlie Hebdo ni bil edino teroristično dejanje v zadnjih dneh. V Sani, glavnem mestu Jemna, je neki skrajnež istega dne, na primer, z vozilom, napolnjenim z eksplozivom, zapeljal med bodoče študente, ki so se prišli vpisovat na policijsko akademijo: 38 mrtvih in skoraj 60 ranjenih. A ne gre za to, da bi primerjali tisto, kar se je zgodilo v Parizu, ki nam je pač bližji, in v bolj oddaljeni Sani. Prav gotovo pa je treba še dodatno, še posebno odločno obsoditi napad na svobodo javnega izražanja, ki je eden od stebrov vsake demokratične družbe.
Da ne bo pomote, napadi na medije so bili, so in bodo tudi v prihodnosti raznovrstni, kvečjemu še raznovrstnejši. Bralci, poslušalci in gledalci zanje velikokrat niti ne (iz)vedo. Končni namen vseh napadov, od tistih najbolj očitnih in nasilnih do posrednih in prikritih poskusov utišanja resnicoljubnih in zato še toliko bolj nezaželenih sodelavcev medijev, vsa žuganja urednikom, novinarjem ali avtorjem satiričnih prispevkov, je jasen: stopnjevanje ustrahovanja in kot epilog cenzura ali vsaj samocenzura. Različni teroristi in njihovi strici iz ozadja bi vedno znova radi utišali predvsem vse tiste sodelavce medijev, ki si niso pripravljeni sami natakniti plašnic in nagobčnikov. Kot bi hoteli, da bi se mediji na njihovo početje odzvali z jezo in sovraštvom. Spomnimo se, kaj je po terorističnem divjanju Andersa Behringa Breivika v vladni četrti v Oslu in na otočku Utoya (Breivik je leta 2011 ubil 77 ljudi) dejal predsednik norveške vlade: »Zdaj se moramo mi odzvati s še več demokracije, s še več odprtosti in še več človekoljubja!« Demokracija, človečnost in človekove pravice so edini pravi odgovor, ne pa sovraštvo in morebitno novo nasilje po načelu zob za zob.
