LJUBLJANA – »Zdaj smo v fazi pridobivanja semena, toda na ročni način, kar je zelo zamudno delo. V štirih letih pa bomo lahko zagotovili ustrezno količino semena, da bo tudi na policah trgovin,« pravi dr. Katarina Rudolf Pilih, ki je skupaj z dr. Borutom Bohancem ustvarila novo sorto zelja. Gre za izboljšano različico med potrošniki najbolj cenjenega varaždinskega zelja, pri kateri so ohranili lastnosti, ki jih cenijo potrošniki, kot je na primer značilna rumeno-zelena barva. Hkrati je sorta manj občutljiva za črno žilavko kapusnic, bolezen, ki lahko v letih, ko so primerne razmere, povzroči občutno izgubo pridelka.
Postopek žlahtnjenja zelja je dolgotrajen, saj je dvoletna tujeprašnica in zato še malce bolj zahtevno za ta postopek. Že pridobitev dveh različnih starševskih linij bi, če bi uporabili samoopraševanje, trajalo deset let. Zato so razvili postopek razvoja rastline iz nezrelega peloda, s katerim dobijo enak rezultat v enem letu. Po prvem in drugem ciklusu križanja oziroma žlahtnjenja so leta 2014 opravili poljski preizkus, tako da so na njivo posadili 59 križancev – vsakega s po dvajsetimi primerki – in ugotavljali njihove lastnosti. Zahtevanim kriterijem so ustrezale štiri sorte, med katerimi so izbrali eno, ki ima zdaj ime presnik.
Na prvem mestu hmelj
Žlahtnjenje zelja pa je le eden med tovrstnimi programi v Sloveniji. Najboljše rezultate dosegamo pri hmelju, saj je 99 odstotkov naših hmeljišč je posajenih z domačimi sortami. Hmelj je tudi naša izvozna kmetijska rastlina številka ena, saj kar 95 odstotkov pridelave izvozimo. Razlog, da je zgodba tako uspešna, je v povezavi razvoja in gospodarstva. Leta 1952, ko so hmeljarji ugotovili, da se tuje vrste hmelja v naših rastnih razmerah ne izkažejo, so ustanovili Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije. In začeli žlahtniti domače sorte.
»Žlahtnjenje hmelja je dolgotrajen postopek in traja 12, 13 let, da pridemo do nove vrste,« pravi dr. Andreja Čerenak z Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije. Zdaj imajo 17 slovenskih sort, dve novi pa so vpisali v zadnjih dveh mesecih.
Žlahtnimo krompir in krmne rastline
Odlične rezultate imamo tudi pri žlahtnjenju krompirja. Na Kmetijskem inštitutu Slovenije so v 25 letih požlahtnili 10 novih sort. Zadnjo – sorto KIS slavnik – so na sortno listo vpisali lani. »Pri žlahtnjenju krompirja se ne moremo nasloniti na slovensko gensko banko, ampak potrebujemo genski material z vsega sveta,« pravi mag. Peter Dolničar. Nove sorte morajo biti prilagojene slovenskim rastnim razmeram, odporne proti boleznim in ustrezati okusu tukajšnjega potrošnika. Včasih, doda Dolničar, so bile priljubljene belomesnate, zdaj pa potrošniki posegajo tudi po rumenih.
Kmetijski inštitut Slovenije ima dolgoletno tradicijo pri žlahtnjenju trav in detelj. Na slovensko sortno listo je vpisanih 12 različnih vrst trav, ena sorta detelje inkarnatke in dve sorti črne detelje. Pred dvema letoma so strokovnjaki ponovno začeli tudi intenzivno žlahtniti ajdo, žlahtnijo pa tudi pšenico, koruzo in fižol. Na Kmetijskem inštitutu Slovenije, kjer imajo v genski banki 1121 različnih sort fižola z različnih območij Slovenije, bodo v prihodnje dodali še nove: visokega fižola za stročje tipa rano zreli rumeni maslenec in nizkega, odpornega proti najpogostejšim boleznim. »Letos pa sta bili v sortno listo vpisani dve novi ohranjevalni sorti, in sicer češnjevec, pisani visoki, in lišček, rdeči marmorirani,« pravi dr. Jelka Šuštar Vozlič.
Toda žlahtnjenje, ta zahtevni postopek, je le prvi del zgodbe. »Spodbujati bi morali tudi semenarstvo in kmete ter vrtičkarje, da bi prvi razvijali in drugi uporabljali žlahtne domače sorte,« pravi Peter Dolničar. Da bi Slovenija imela, tako kot nekoč, razvito semenarstvo, ki bi imelo svoj razvoj, semensko predelavo in dodelavo pa tudi široko mrežo prodaje, pravi dr. Vladimir Meglič s Kmetijskega inštituta Slovenije, ki razmere ilustrira s primerom: »Danes je na našem trgu pet do deset odstotkov slovenskega krompirja, delež pa si želimo povečati na 15 do 20 odstotkov.« Tudi zato, ker je to del zgodbe o samopreskrbi s hrano…
