O smiselnosti volitev v Evropski parlament bi bilo mogoče povedati marsikaj. Konec koncev bi bilo mogoče reči, da noben odgovoren in čisto zares dobronameren Evropejec ne potrebuje takšnih volitev, kakršne nas čakajo čez natanko en mesec. Zakaj? Denimo zato, ker evropske in evrske birokrate iz globalnega ozadja nadzira in bo tudi poslej vodila korporatokracija, ki ji, če želimo reči bobu bob, lahko brez slabe vesti pravimo tudi bankokracija. Saj vem, v tem hipu je tako resnicoljubna diagnoza evr(op)skih pa tudi svetovnih političnih razmer, četudi je korektna, nezaželena.
Lahko sicer sami naredite preizkus: zgornje spoznanje »mimogrede« (kakor naključno) omenite prijateljem, znancem ali sodelavcem. Če boste to želeli tudi nekoliko argumentirati, vas bodo zagovorniki evropskega in evrskega malikovanja, ki pač ne marajo nadležnih črnih ovčk, še manj belih vran, sumničavo pogledali, potem pa vam očitali, da ste blasfemični in heretični (da ste bogokletni in da učite krivo vero), ter najbrž dodali, da tako ali tako pretiravate oziroma govoričite kar na pamet. (Z)motilo jih bo, da si drznete na glas (iz)povedati resnico. Ko govorimo o resnici, se je namreč treba zavedati, da se skoraj nič ni spremenilo od takrat, ko so pred 414 leti na grmadi zažigali Giordana Bruna. Nekaj pa se je spremenilo: tisti, ki nam lažejo, ki se sprenevedajo in sočasno vpijejo, da jim je dovolj sprenevedanja, ki želijo, da bi ljudstvo čim dlje ostalo ponižno v svoji nevednosti, so leta 2014 precej bolj spretni in učinkoviti od svojih predhodnikov pred 400 leti.
Ste vedeli, da se je minister za kulturo dr. Uroš Grilc v Arboretumu (v Volčjem Potoku) predvčerajšnjim udeležil svečane otvoritve indonezijskega džogla (prostora, ki v simbolnem smislu, kot je dejal, daje streho prijateljskim srečanjem, zavetje in varnost toplim in pristnim vezem, ki jih ljudje tkemo med sabo, predvsem pa pomeni dobrodošlico kakovostnemu, plodnemu sobivanju). Kako lepo, a ne? Menda. No, volitve v Evropski parlament so tudi en tak džoglo. Blagor tistim, ki v to verjamejo. Čeprav je pravica (po)dvomiti ena redkih pridobitev, ki nam je le (za zdaj) še niso odvzeli.
