LJUBLJANA, MARIBOR – Britansko združenje vinskih trgovcev je pozvalo finančnega ministra, naj zniža davek na vino. Zaradi izstopa Velike Britanije iz EU naj bi se znašli pred nesprejemljivo podražitvijo vina, ki je zaradi segrevanja podnebja v zadnjih desetletjih tudi na Otoku postalo priljubljeno. Še več: »Celo Britanci sadijo vinograde, Francozi pa kupujejo vse najboljše lege na južnih predelih otoka, kjer pridelujejo najboljše šampanjce,« nas je poučil poznavalec slovenskega vinogradništva Roman Štabuc iz Kmetijsko-gozdarskega zavoda Maribor.
Vinarji predvidevajo, da se bo cena steklenice šampanjca v povprečju podražila za cel funt oziroma za 1,2 evra, liter penečega se vina v povprečju za 9 odstotkov ali 80 centov, steklenica običajnega vina pa za kar 10 odstotkov ali 70 centov.
Za vinarje je tako velik skok cen nesprejemljiv, saj bo potrošnja vina na Otoku, kjer so samo lani denimo prodali 131 milijonov steklenic penečega se vina, močno upadla in ogrozila na tisoče delovnih mest. Zato so vladne finančnike pozvali, naj znižajo davke na vino.
Velika Britanija (še) ni vinska država kot Italija, pa tudi Slovenija in seveda Francija, ta proda na Otok največ vina, toda odziv otoških vinarjev je bil takojšen.
V Sloveniji smo imeli nekoč 30.000 hektarjev vinogradov, danes so po besedah Štabuca trte žlahtne kapljice posajene le še na 16.000 hektarjih. Leta 2015 smo prvič po dolgih desetletjih pridelali manj, kot spijemo, lani zaradi pozebe in drugih nevšečnosti še precej manj: »Pridelali smo manj kot 60 milijonov litrov.« Včasih smo sprešali več kot 100 milijonov.
»Ob tem seveda uvozimo 12 milijonov litrov in izvozimo sedem milijonov. In da ne boste mislili: uvažamo dobra, sprejemljiva vina.« Nič narobe, če ne bi opuščali lastnih vinogradov. Hkrati pa bi morali spodbuditi izvoz.
Prenizke cene
Štabuc ne more biti bolj črnogled: »Vsako leto imamo od pet do osem odstotkov manj pridelka. Več kot polovica vinogradov v Podravju je enako stara kot lastniki. Nihče ne obnavlja.« In nihče ne ukrepa.
»Prav lahko se zgodi, da bomo v desetih letih izgubili 10.000 hektarjev vinogradov. Morda bomo z nekaj obnovami ostali pri 10.000 hektarjih.« Od današnjih 28.000 vinogradnikov jih bo ostalo 10.000. Zakaj je tako?
»Ne morete obnavljati vinograda s povprečno odkupno ceno litra vina 1,60 evra. Za redno obnavljanje bi morala biti od 2,50 do 3 evre.«
Če bi se dvignila, bi vinogradnik lahko živel solidno, nič več. »Ker vino ne prinaša denarja,« opozarja Štabuc. A prinaša življenje, na trenutke zelo lepo.
Največja tragika slovenskega vinogradništva je v tem, da nismo znali uveljaviti svojega vina. »Zraven pa v nedogled ponavljali mantro, da se nič ne splača. Za obnovo je potreben denar. Zato so pred 40 ali 50 leti obnavljali, ker je imelo vino še svojo ceno.«
V zadnjih letih vinogradniki od države niso prejeli nobene resne podpore in slišali nobene dolgoročne strategije. Razen predlogov, kako vinogradnike še bolj obdavčiti in jim naložiti še več papirja za vesele večerne ure. Saj utrujeni kmetje tako radi sedejo za mizo in izpolnjujejo neskončne formularje, mar ne? In potem se bomo nekega dne zbudili. Britanski vinarji so se oglasili v nekaj dneh, mi se bomo takrat, ko na podravskih ali dolenjskih gričih ne bo več vinogradov.