Josip Vandot, mladinski pisatelj, je oče Kekca ter drugih literarnih in filmskih junakov. Rojen je bil 15. januarja 1884 v Kranjski Gori, ki se je nekoč imenovala Borovška vas. Njegov oče Franc Vandot je bil nekaj časa trgovski vajenec v Trstu, nato pa se je vrnil v Kranjsko Goro. Postal je progovni delavec, pozneje je napredoval do načelnika postaje. Tudi njegova žena, Neža Robičeva iz Rut, današnjega Gozda - Martuljka, je bila pridna ženska, saj je skrbela za 12 potomcev, šest sinov in šest hčera.
Otroška leta Vandotovih otrok so bila lepa. V prostem času so se igrali po jamah in travnikih okoli postaje, na produ Velike Pišence, po senožetih in v bližnjih gozdovih. Čeprav je imela mati veliko opravil, je vedno našla čas za pripovedovanje pravljic in pripovedk. S pripovedmi o vilah, škratih in divjih možeh ter o čudaških samotarjih je še posebno Josipu razvnela domišljijo. Če otroci niso bili pridni, jim je največkrat zagrozila s hudim možem Bedancem, divjo ženo Pehto ali Kosobrinom, z bajnimi bitji, ki so strašila od novembra do božiča.
Ko je bil že daleč od doma, je močno pogrešal svoj svet in vonj ruševja izpod snežišč. V spominih je zapisal: »To so bili moji najlepši časi, ko sem živel kot pastir na planinskem pašniku, strmel v gore in poslušal doma zgodbe o pogumnem Kekcu, hudobnem Bedancu in druge storije.«
Na novomeški gimnaziji je bil Josip Vandot izjemno priden dijak, v sedmi in osmi gimnaziji je bil celo edini odličnjak v slovenskem jeziku. Po maturi, leta 1905, je sprva želel študirati medicino, vendar mu pomanjkanje denarja tega ni dopuščalo. Izšolal se je za železniškega uradnika in živel v različnih krajih na Koroškem, Primorskem, Štajerskem in Hrvaškem, po upokojitvi tudi v Ljubljani. Nato se je vrnil domov v svoj gorski svet. Na materino prigovarjanje se je za 12 let zaposlil pri Južni železnici in 1922. kot namišljeni bolnik zaprosil za predčasno upokojitev, saj je imel neverjeten odpor do železničarske uniforme; takrat je bil star 38 let.
V starih letnikih Zvončka, predvojnega mladinskega lista, bomo našli še druga Vandotova dela. Pisateljeva domišljija je zgodbe napolnila z vilami in škrati, čarovniki in divjimi možmi, kot so že omenjeni Kekec in Tinka, Kocelj in Brinovec, Bedanec in Kosobrin, Vitranec in Anja Panja. Ves čas pa je hrepenel po pesniški izpovedi, ki se je izkazovala kot idealna zagledanost našega pisatelja v »lepo Vido«, hčer lastnice kavarne v Kranjski Gori. Sad te trubadurske ljubezni je Vandotov rokopis 249 pesmi, ki obsegajo skoraj celotno desetletje – od leta 1929 do leta 1938.
Izgnan na Hrvaško
»Nato je bogve iz katerega notranjega nagnjenja začel pisati za mladino,« pravi pisatelj Janez Kajzer. »Njegove mladinske povesti, ki so izhajale v nadaljevanjih v mladinskih revijah, so med mladimi bralci hitro vzbudile pozornost. Osrednji junak vseh je bil Kekec, dobri, močni in zviti deček, okrog katerega je pisatelj razvrstil druge, prav tako mikavne deške in dekliške podobe. Mladi bralci so požirali njegove povesti tako kot zgodbe o Tarzanu, le da so bile te o Kekcu zanimivejše, saj so živele v domačem gorskem svetu.«
Josip Vandot je pisateljsko pot začel s pisanjem otroških pesmi, poleg tega je napisal še okrog 250 črtic. Priljubljeni Kekec na hudi poti je izšel leta 1918 v Zvončku, štiri leta pozneje Kekec na volčji poti in 1924. še Kekec nad samotnim breznom. Prvo delo iz trilogije je 1936. objavil tudi v knjižni obliki pod naslovom Kekec iz naših gora.
»Druga svetovna vojna ga je zalotila v Mariboru, kjer je imel v stanovanju ogromno knjižnico,« pravi Kajzer. »Tja so vdirale grozljive novice o zaseženju slovenskega ozemlja in o prvih vojnih grozotah. Vandot ne bi bil pisatelj, če si ne bi vsak dan v dnevnik zapisoval vseh podrobnosti. Ta dnevnik, ki ga je pisal vse do nasilne smrti, je pred leti izšel v knjigi.« Doživel je, da so mu zasegli dragoceno knjižnico, v kateri je bilo okrog 3000 knjig, in jo zažgali na grmadi; v ognju so končali tudi številni rokopisi, med drugim četrta povest o Kekčevih dogodivščinah.
Skupaj z družino so ga izgnali na Hrvaško v okolico Slavonskega Broda, kjer je v vasici Trnjanski Kuti živel vse do poletja 1944. Kraj so 11. julija tega leta bombardirali. Sredi bombnega meteža je prezgodaj ostareli pisatelj zbežal na vrt, pri tem pa so ga ubili drobci odvržene bombe, ki jo je zaradi razbremenitve odvrglo poškodovano zavezniško letalo. Žena, hčerka in vnučka so bile pri tem hudo ranjene. Po osvoboditvi so se preselile v Ljubljano, kamor so prepeljali tudi posmrtne ostanke Josipa Vandota, ki zdaj počiva na ljubljanskem pokopališču. »V viharnih povojnih letih je bil Josip Vandot pozabljen, njegov Kekec zavržen,« ugotavlja Janez Kajzer. »Novi pisatelji so za novo uporabo kovali drugačne zgodbe, saj so bili mladi slovenski bralci deležni predvsem povesti in zgodb, prevedenih iz ruščine. Kekec se je tedaj zdel dober samo še za staro šaro.« Toda vse gre svojo pot. Uredniki pri Mladinski knjigi v Ljubljani, ki so imeli Kekca še dobro v spominu, so se odločili natisniti knjigo povesti o njem ter nato še eno in še eno. Dela, polna človečnosti in lirizma ter lepote gora, so bila razgrabljena, zato so jih morali ponatiskovati, zatem tudi prevesti v tuje jezike.«
Svetovna uspešnica
Na Liznjekovi domačiji v Kranjski Gori so sodelavci Gornjesavskega muzeja pripravili stalno razstavo o življenju in delu Josipa Vandota, kjer so opisali tudi filme o Kekcu. Osnovna zgodba o fantiču, ki se poda v planine, tam zaide v težave, a jih premaga z dobroto in iznajdljivostjo, in zanimive ter raznolike osebe in čudovite podobe gorske narave so bili za filmarje bogato gradivo. Režiser vseh treh filmskih upodobitev je bil Jože Gale, prodali pa so jih v kar 30 držav. Filmi o Kekcu so pomagali k popularizaciji Vandotove literature, saj so premieri prvega sledili knjižne izdaje in prevodi zgodb o njem.
Kekec (naslovno vlogo je igral Matija Barl), posnet 1951., je bil prvi slovenski film za otroke in tretji slovenski celovečerec. Njegova pot po Sloveniji je bila praznična, gledalci in kritiki so ga sprejeli z veliko naklonjenostjo. Scenarij sta po Vandotovem delu Kekec nad samotnim breznom napisala Frane Milčinski in režiser Jože Gale. Vandotove zgodbe nista bistveno spreminjala, pomemben nov element pa so bile uglasbene pesmi, ki jih v literarni zgodbi ni.
Drugi z naslovom Srečno, Kekec! iz leta 1963 (igral ga je Velimir Gjurin, oče glasbenikov Gala in Severe Gjurin) je bil prvi slovenski film v barvah. Scenarij je napisal Ivan Ribič po Vandotovi pripovedki Kekec na volčji sledi. Ob tem velja omeniti zlasti lepe posnetke slovenske gorske pokrajine – eden od kadrov je npr. zgrajen po fotografiji Jake Čopa Trentarska idila.
Tretji film o junaku iz leta 1968 – Kekčeve ukane (glavno vlogo je tokrat zaigral Zlatko Krasnič) – ni bil posnet po nobenem od Vandotovih del, ampak je scenarist Ivan Ribič vzel junake, ki so bili občinstvu znani že iz prvih dveh filmov, dodal še dva iz Vandotovega dela Popotovanje naše Jelice in v pisateljevem slogu izoblikoval novo zgodbo. Film, še bolj kot prejšnji, poudarja lepoto gora, dopolnjujejo pa ga posnetki iz živalskega sveta.
Filmske prigode o Kekcu so vrteli po vsem svetu, od Kitajske in Indije do Združenih držav Amerike in Velike Britanije. Prvi filmski Kekec je mladi slovenski kinematografiji prislužil tudi prvo uradno mednarodno priznanje, in sicer na beneškem festivalu leta 1952.
Kekec na sto in en način Kot kažejo podatki Statističnega urada RS, pri nas ni ljudi, ki bi jim bilo ime Kekec, se pa ime junaka slovenskih mladinskih filmov pojavlja kot priimek. V Sloveniji je 270 ljudi, ki se tako pišejo. Največ (221) jih bomo našli v podravski statistični regiji, po pogostnosti pa je priimek Kekec uvrščen na 1514. mesto. |