Četrt stoletja na preži: na Carrerasa so prišle v volnenih puloverjih

LJBLJANA – Sloviti španski tenorist José Carreras, ena največjih opernih zvezd tistega časa, je 11. septembra 1995 nastopil v Cankarjevem domu v Ljubljani. Najmlajši med tremi tenorji, ki so jih častili ne le navdušenci nad opero, temveč tudi drugi ljubitelji glasbe, je na eno osrednjih domačih kulturnih prizorišč privabil vso domačo družbeno smetano in številne ljubitelje dobre glasbe.

Velikih glasbenih zvezd, kakršne so bili v tistem času Carreras, Luciano Pavarotti in Placido Domingo, v štirih letih po osamosvojitvi na domačih glasbenih odrih še nismo slišali. Prvič se je operni velikan Carrerasovega kova ustavil na sončni strani Alp. Nič čudnega torej, da so vstopnice kljub vrtoglavi ceni, 25.000 tolarjev, hitro pošle. Prestižnemu dogodku so želeli prisostvovati skoraj vsi: od tistih, ki so opero častili in ljubili že od mladih nog, do onih, ki so s sedežem na tem zgodovinskem glasbenem spektaklu hoteli pokazati, da so del domače družbene smetane, za katero je bila udeležba na dogodku kajpada obvezna.

Da ga bo poslušala zelo različna publika, sta očitno slutila tudi slavni tenorist in njegova ekipa. Repertoar, s katerim je postregel, je le delno zadovoljil ušesa opernih poznavalcev, po Gallusovi dvorani so zazvenele le dve do tri kompleksnejše arije, zato pa je z njim toliko bolj razveselil povprečne ljubitelje glasbe, ki jim je ob večnih uspešnicah, ki so jih dobro poznali, zaigralo srce. Carreras je skupaj s špansko sopranistko Isabel Rey božal dvorano z nežnimi zvoki nepozabnih Sumertime in Granada ter poslušalce z Vrni se v Sorento in romantično It's Now or Never spravil v delirij. Veliko zvezdo večera je spremljal Orkester slovenske filharmonije pod vodstvom dirigenta Elia Boncompagnija.

A če so se Slovenke in Slovenci izkazali z množično udeležbo na koncertu opernega genija, niso pretirano zasijali pri izboru garderobe. Kot smo poročali pred dobrimi dvajsetimi leti, je bilo elegantnih večernih oblačil, ki so na svetovnih velikih opernih dogodkih modna zapoved, videti bore malo – le dve večerni toaleti, ena rdeča in ena živo rumena, ter nekaj klasične črnine. Mestne gospe so večinoma iz šatulj z nakitom pozabile vzeti biserne ogrlice, namesto v svilo in saten pa so smuknile v udobne dnevne materiale, krojene v preproste službene kostime, ali navadne poletne obleke, kakršne smo videvali po ulicah na čisto navaden dan. A če gospodje tudi niso navduševali s kaj več domišljije, bi starejše obiskovalke poskrbele za živčni zlom modnih policistov, ki bi se po naključju ali nalašč udeležili koncerta, saj so na večerno priložnost prišle kar v – jesenskih puloverjih!

Ne glede na vse je bil koncert vrhunec kulturnega dogajanja, celo dogodek stoletja. »Kljub petju z levo glasilko Ljubljana ne bo pozabila enega od treh tenorističnih mušketirjev,« smo sklenili 13. septembra 1995.