Cesta se udira, po njej vsak dan vozijo šolarje

KRŠKO – Cesta, ki pelje z Vidma proti severovzhodu, se za vasjo Kremen po gozdnatem bregu vzpne proti Pleterjam, naprej pa čez Zdole in Zgornjo Pohanco vodi k turističnemu Podčetrtku. Odsek med Kremenom in Pleterjami je obupen. Zgrajen je na krušljivem pobočju, ki ga zamakajo vodni izviri in so ga minula deževna obdobja že hudo načela. Zlasti nevarno je pri dveh usadih. Če besede morda kdo ne pozna dovolj natančno, pomaga slovar: vdolbina, jama na strmem pobočju, kjer se odtrga zemlja in zdrsne navzdol; odtrganje in zdrsnjenje zemlje na strmem pobočju; gmota zemlje, ki se na strmem pobočju loči, odtrga od celote in zdrsne navzdol. Prav to se dogaja na omenjenem kraju – pač skladno s splošno znano resnico, da kdor ceste ne vzdržuje, se mu narava maščuje.

Ministrstvo za molk

Zaradi zaposlitvenih možnosti v Krškem se je število hiš in prebivalcev levo in desno ob cesti pospešeno povečevalo. Po nekoč predvsem za fičke zgrajeni cesti je promet krepko porasel, za nameček po njej ubira vse več polno naloženih tovornjakov šleperjev. Vibracije težkih vozil na namočeno zemljino cestišče rahljajo in odnašajo. Ob naslednjem deževju, če ne prej, ga bosta usada odnesla že v vsej širini.

Ali bije cesti med Kremenom in Pleterjami zadnja ura, smo šli povprašat Zdoljana Dejana Žnideršiča, predsednika civilne pobude za ohranitev cestne povezave s Krškim. Skoraj mesec je že, kar je z množico sokrajanov somišljenikov šel klicat pred urad krškega župana mag. Mirana Stanka, naj za božjo voljo kaj ukrene. Stanko jih je kot inženir gradbeništva in diplomirani ekonomist zagotovo ne le slišal, ampak celo razumel.

Žnideršič razgrne: »Krajani smo se zbrali in oblikovali civilno iniciativo po drugem udoru, ki se je zgodil z 21. na 22. oktober. Naslednjo sredo, 29. oktobra, smo šli na občino, da bi župana seznanili s problematiko. Poznal jo je že, saj občina pripravlja projekt sanacije celotne ceste od Krškega do Zdol. Pri državi, cesta je namreč njena, pa se vse ustavi, ker nima denarja. Kot je Direkcija RS za ceste medtem obvestila krajevno skupnost, naj bi zgornji usad kmalu začeli sanirati. Upajmo, da res. Za spodnjega je bil javni razpis objavljen že marca, izvajalca pa še niso izbrali. Jo bodo res dokončali do konca prihodnjega maja, kot je bilo obljubljeno? Najbolj smo se dvignili zaradi šolskega avtobusa. Dva, prvi malo po sedmi in drugi malo pred osmo, vsak dan iz naših vasi peljeta šolarje v osnovno šolo Jurija Dalmatina na Vidmu. Želimo si seveda varno vožnjo tudi za vse zaposlene občane v službo. Prav tako želimo varno pot intervencijskim, predvsem seveda gasilskim vozilom, ko bi bilo treba. Ni nepomembno, da je naša cesta na seznamu določenih za umik prebivalstva v primeru nesreče v jedrski elektrarni.«

Žnideršič zatrjuje: »Odnehali prav gotovo ne bomo, dokler ne bo cesta popravljena in varna.« Dodaja še: »Po pogovorih s krškim županom Stankom in Jožetom Slivškom, predsednikom zdolske krajevne skupnosti, ki šteje okoli 800 prebivalcev, je jasno, da smo na isti strani. Že vse predolgo pa čakamo odgovore z ministrstva za infrastrukturo.«

Država naj vrne občini

Prisluhnimo, kaj pravijo še drugi krajani. Franc Jeler, prodajalec in poštar na Zdolah, ugotavlja, da se plazova nevarno povečujeta: »Cesta je zato vse nevarnejša, nujno bi jo bilo treba urediti še pred zimo. Sicer sem ujel govorice, da naj bi se lotili saniranja, a kdaj natančno, je še precej v zraku.«

Jasmina Zakšek z Zdol: »Ko moram peljati mimo plazov, se zmeraj tresem od strahu. Sploh če zraven vozim otroka. Ceste ob plazovih se še posebno bojim ponoči. V soju žarometov ne moreš zanesljivo presoditi, ali se tla morda že ne premikajo. Kmalu bo starejši otrok šel v šolo, čez dve leti mlajša hčerka, zato zelo upam, da bodo do takrat kaj zrihtali to našo res klavrno cesto.«

Silvester Novak z Raven ne more skriti, da se mu jeza nad obupno cesto preliva že v cinizem: »Cesta pod Pleterjami je bila narejena po drugi svetovni vojni, več kot pol na nasipu. Asfaltirali so jo z denarjem, ki so nam ga v obliki samoprispevka vzeli z občinskim odlokom. Zadnja leta so se vode povečale, odvodnjavanja pa ni. Župančki so si nad našo cesto umili roke tako, da so jo predali državi. A ta je strašen gospodar – prav enak, kot je tale cesta! Zadnjič so prišli cestarji, pet jih je na tovornjaku viselo naslonjenih na keson. 'Fantje, če šofer potegne naprej, boste vsi dol popadali', sem jih posvaril. Saj imajo pa tudi tako male plače, da že če nič ne naredijo, je preveč... Jih je prišlo nekoč pet z občine gledat, kje je jašek razneslo. So se grozno čudili. Namesto da bi prišel en Bosanec popravit, se je raje pet naših prišlo čudit...«

Cveto Bahč z Zdol je med dejavnejšimi pri civilni pobudi: »Po tej naši razdrapani cesti sleherni dan pelje dva tisoč vozil. Njeno stanje nas še posebno skrbi zaradi otrok. Dovoz je problematičen tudi za reševalna vozila, ki vozijo k starejšim občanom. Popravilo ceste načrtujejo že petnajst let, a ga ne dočakamo. Vsako leto je huje. Do leta 1997, ko je bila cesta občinska, so jo bolje vzdrževali. Za cesto pristojni ljudje so bili iz našega okolja in smo jih lahko pocukali za rokav. Odkar je državna, ne najdeš več niti odgovorne osebe. Če bi za bankine in odvodnjavanje skrbeli redno, usadov sploh ne bi bilo. S protestnim shodom smo zahtevali, da cesto od Krškega do Zgornje Pohance celovito obnovijo, kategorizacijo pa država vrne občini. Le tako bo možno tripartitno – iz občine, evropskih kohezijskih skladov in države – financiranje prenove.«