Dolga dolga je cesta iz vasi do mesta, poje Vlado Kreslin. Ako verz vzamem dobesedno – 55 kilometrov. S svojo družino namreč vsak delavnik z naše dolenjske domačije do Ljubljane in nazaj napravim 110 kilometrov. S stranpotmi do trgovin, obšolskih dejavnosti, fitnesov in, poleti, do morja pa to nanese čez 3000 kilometrov na mesec oziroma 40.000 na leto. Tolikšen je obseg Zemlje.
Tega se nisem spravil računat zaradi tega, da bi me zvilo, koliko goriva in ur vlagamo v pot, razmišljam, da je ves ta čas znatno večja statistična verjetnost, da se nam kaj zgodi. Mislim na prometno nesrečo, o kateri nas najbrž velika večina nikoli ne razmišlja. Zjutraj sedemo za volan in smo z mislimi že v službi, pa po opravkih in pozno popoldne spet doma – transport je samoumevno varen, nestresen, zmotijo nas morda le ekstremi, norec, ki prehiteva po desni, ali počasne, ki se je zjutraj odpravil na očitno popoldanski šiht.
Primorki, stari 16 in 21 let, sta v soboto skočili na kebab, med vračanjem pa trčili v drug avto. Obe sta bili takoj mrtvi. Čez vikend so umrli še dva motorista in 74-letnik, ki ga je povozil lasten avto.
V ponedeljek zvečer je tovornjakar treščil v avtobus, ki je na avtocesti stal v koloni, zvijala se je pločevina še treh avtobusov in dveh avtomobilov, štirje huje ranjeni in za več kot milijon evrov škode.
O včerajšnji tragični vožnji policistov na slovesnost pod Okrešljem pišemo danes. Dva sta umrla.
Sodelavec je ob zadnjih dveh nesrečah, v katerih sta bila odločilno vpletena tovornjaka, razburjeno pojasnil, kako nerad se vozi domov v Prekmurje. Zlasti romunski, madžarski kamiondžije za svoje mizerne mezde vozijo, dokler skoraj ne zaspijo.
Ampak kaj drugega, kot da pazimo na soudeležence v prometu, niti ne moremo narediti. Pa da smo seveda zraven sami trezni in pripeti. Jaz imam ob tem še eno pravilo – velik avto, najmanj štiri metre in pol, z veliko airbagi. Ne, nimam kompleksa majhnega lulčka, preprosto se varneje počutim, če je okrog mene in mojih sopotnikov veliko pleha. Da bi le ostal cel.
