František Čap je v Sloveniji zaslovel z za tista povojna leta dokaj nepričakovano lahkotnima, a nadvse uspešnima filmskima komedijama Vesna (1953) in Ne čakaj na maj (1957). Tudi njegov zadnji film Naš avto (1962) je uspešna komedija. Dogaja se v Piranu in mnogi Pirančani, zlasti tisti, ki so nastopili v njem ter tudi v katerem drugem njegovem filmu, se Frante, kot so klicali tega režiserja češkega rodu, še živo spominjajo.
Na to, da so ga poznali, so ponosni mnogi, tako da so zdaj v letu, ko bo minilo sto let od njegovega rojstva, radi obudili spomin nanj. Tudi za naslednje mesece v piranski skupnosti Italijanov – ob sicer vse preveč neodločnem vedenju občine do tega slavnega priseljenega Pirančana – načrtujejo še nekaj dogodkov.
Vedno dajal videz urejenega, skoraj aristokratskega človeka
Dobrih 40 let po njegovi smrti spomin na Františka Čapa (1913–1972) v Piranu in Portorožu, kamor se je preselil leta 1957, še živi. Pirančani vedo povedati, da je vedno dajal videz urejenega, skoraj aristokratskega človeka. Po njihovih spominih je nastopal dostojanstveno, bil je zelo razgledan, simpatičen in duhovit. Tisti, ki so ga bolje poznali, se ga spominjajo tudi kot občutljivega, mehkega in kar preveč lahkovernega človeka, drugi kot posebneža in tudi veseljaško radodarnega. Ko je imel denarnico bolj polno, ni dovolil, da bi zapitke, celo vseh v lokalu, plačal kdo drug. Drugačen je bil po spolni usmeritvi, kar v tistih časih ni bilo družbeno sprejemljivo tako kot danes in, ne nazadnje, marsikdo mu je zavidal, da je živel neobičajno življenje s privlačnima portoroškima sestrama Ido Petronio, s katero je bil poročen, in Licio. Pokopan je na piranskem pokopališču, v tem mestu pa nanj spominja tudi prehod z njegovim imenom in s spominsko ploščo, ki so mu jo postavili leta 2005 ob 100-letnici slovenskega filma.
Čap, ki se je rodil v Čehovicah, je v Slovenijo prišel leta 1953
Do takrat je imel za seboj že nadvse pestro ustvarjalno življenje, v katerem pa je bil na Češkem po drugi svetovni vojni kljub veliki ljubezni do domovine nadvse nesrečen. Na spominskem večeru v skupnosti Italijanov sta spomin nanj obudila scenaristka Hana Slavikova in režiser Rodrigo Morales, profesorja na češki akademiji za filmsko umetnost v Pragi in zaslužna, da je spomin na Čapa še bolj živ. Na Češkem, kjer je manj znan, ga celo odkrivajo na novo, oba pa pripravljata dokumentarni film o njem.
Kot pravita Slavikova in Morales, je bil ta češki domoljub še najbolj srečen v mladosti, ko je bila njegova domovina v Avstro-Ogrski. V svetu češkega filma, ki se mu je s svojo izjemno nadarjenostjo povsem predal, mu je uspelo, ko je bil še zelo mlad, saj je bil pri 26 letih najmlajši režiser v Evropi, ki je posnel celovečerni film. Leta 1941 je za Nočnega metulja prejel nagrado za najboljši tuji film v Benetkah, leta 1946 je uspeh ponovil v Cannesu prav tako za najboljši tuji film s protivojno tematiko, nato pa je leta 1948 s filmom Bela tema prišel navzkriž s komunističnim režimom. »Zanj je dobil že nekaj nagrad, a ga je na festivalu delavskega filma žirija iz samih delavcev kritizirala, češ da je premalo proletarski. Odvrnil jim je, da filma ne razumejo in da niso poklicani za filmsko kritiko. S tem je postal razredni sovražnik,« je povedal Morales.
Zelo je bil navezan na mamo in leta 1949 jima je v tretjem poskusu uspelo ilegalno uiti iz komunističnega režima v München. Tam je nadaljeval kariero, k sebi so ga vabili Francozi in Italijani, o čemer Morales pravi: »Bil je režiser ameriškega tipa, in če bi odšel v ZDA, bi bil gotovo uspešnejši od Miloša Formana. Kot domoljub je vedno upal, da se bo lahko vrnil na Češko in ustvarjal tam.«
Naključje je hotelo, da je srečal direktorja Triglav filma Branimirja Turno in sprejel povabilo, da pri nas posname Vesno. Ko je češka po okupaciji Sovjetske zveze leta 1968 zaprla meje, ga je strlo in Slovenijo je sprejel za drugi dom. Med drugim je ustvaril filme Trenutki odločitve (1955), dokumentarni film Piran (1965) in italijanski koprodukcijski film Kruh in sol (La ragazza della solina), v katerem je igral Marcello Mastroianni.
Živel je v vili v Portorožu in pri srcu mu je bil Piran, a sledila so za film slaba leta, dela zanj je zmanjkalo in postajal je vse bolj razočaran. Stalnih dohodkov ni imel, bil je brez prihrankov, a se ni kaj posebno pritoževal. Po izobrazbi je bil agronom, in tako se je v hrvaški istrski vasici Marušići na najeti kmetiji lotil kurje farme, ki pa nikoli ni povsem zaživela, saj je bil umetnik, ne poslovnež. Postajal je vse bolj izgubljen, kot velikega domoljuba pa ga je dodatno razjedalo spoznanje, da se na Češko ne bo nikoli vrnil, saj se je bal, da ga bo režim tam zaprl. Nekateri pravijo, da se je zadnja leta preveč predajal alkoholu. Star 53 let je v bolnišnici umrl zaradi odpovedi jeter.
Slovenci in Čehi
Da je František Čap bolj znan v Sloveniji kot na Češkem, potrjuje tudi veleposlanik Češke republike pri nas, gospod Peter Voznica, ki pravi, da državi zadnja leta veliko sodelujeta pri predstavljanju osebnost, ki nas zbližujejo, in dodaja: »Poleg Čapa je na primer Jože Plečnik, ki je ustvarjal tudi v Pragi, češki pesnik Karl Hynek Maha je bil velik prijatelj Franceta Prešerna in je bil celo pri njem v Ljubljani, Anton Tomaž Linhart je živel v Ivančici na Moravskem, prvi rektor lomovske univerze je bil Slovenec ...«
