LJUBLJANA, RIM – Giorgio Napolitano je izpolnil srčno željo emisarjem štirih parlamentarnih strank (levosredinske Bersanijeve Demokratske stranke, desnosredinskega Berlusconijevega Ljudstva svoboščin, desničarsko-ksenofobne Maronijeve Severne zveze in navidezno sredinske Montijeve Civilne izbire) in jim prvič v zgodovini italijanske republike dovolil, da so istega človeka še v drugo predlagali za predsednika države. Jasno, takoj so ga izvolili in njegovo izvolitev pospremili z demagoškimi bučnimi ovacijami. Svoj drugi predsedniški mandat naj bi predvidoma končal, ko bo imel častitljivih 93 let (več o njem na 8. strani). Uradno je Napolitano s tem sicer resda večini parlamentarnih strank velikodušno pomagal, da so na mah presekale gordijski vozel brezvladja, v resnici pa je naredil velikansko uslugo koruptivnim strankokratom, ki nočejo dopustiti oziroma si ne morejo privoščiti, da bi njihovi kritiki začeli nujne demokratične spremembe in reforme v interesu vse bolj brezpravnih državljanov. Italijanski »nenadomestljivi« politični kasti, skratka, prav po Napolitanovi zaslugi vsaj še nekaj časa ne bo treba polagati računov za grehe in škodo, ki jih je povzročala v prejšnjih desetletjih. Točno, Napolitano, ki je 14. aprila letos izjavil, da ga nihče in nič ne bo moglo prepričati, da bi ostal še en mandat, ker ve, da bi bilo to škodljivo oziroma celo burleskno, si je premislil in z eno samo potezo zagotovil zavet(r)je grabežljivim italijanskim lobijem in njihovim pajdašem v vodstvih strank. Nemudoma (povsem pričakovano) so mu za vnovično izvolitev čestitali ameriški predsednik Barack Obama, predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso, papež Frančišek in vsi drugi. Tudi slovenski predsednik Borut Pahor. Pahor je izrazil upanje, da se bo odlično sodelovanje, ki sta ga z Napolitanom vzpostavila med nedavnim srečanjem, uspešno nadaljevalo tudi v prihodnje.
V redu, vsi so mu čestitali, ker se to pač spodobi, a tudi zato, ker vsi, ki jim je Napolitano všeč, predstavljajo tisto preživeto politiko 19. in 20. stoletja, ki danes postaja le še bolj in bolj nelegitimna ter ne more ponuditi odgovorov na izzive 21. stoletja.
Čas, da ljudje končno spregledajo
Le vodja protistrankokratskega gibanja Movimento Cinque stelle Beppe Grillo je opozoril, da Napolitanova izvolitev pomeni puč, ki so ga izvedli tisti, ki jih je strah sprememb. Vsi drugi (ne samo politiki, tudi lažnivi politični komentatorji in analitiki) so po nojevsko, kot temu pravimo, potisnili glave v pesek. Le redki novinarji so si upali zapisati, da je novi stari predsednik države italijanski strankokratski kasti omogočil, da se je pred vse bolj nezadovoljnimi državljani umaknila v varni bunker. In kaj se iz najnovejše italijanske politične farse lahko naučimo Slovenci? Se bomo tokrat vendarle česa naučili? Mislite, da se je večina pri nas sploh pripravljena česa učiti iz »špagetarskih« izkušenj?
Najprej je vsekakor treba vedeti, da se razmere na slovenskem strankarskem prizorišču skoraj v ničemer na razlikujejo od parlamentarne »demokracije« v Italiji, Španiji, Grčiji, na Portugalskem ali na Cipru. Ne, se ne. Da je večina volivcev povsod neozaveščena, preprosta in žal tudi prenaivna, je kljub vsemu slaba pretveza za to, da politične stranke zavlačujejo celo s spremembo volilne zakonodaje. Pa bi bil že čas, da si ljudje odstranijo sivo mreno in končno spregledajo. Ali je za Slovence, ujete med plazom stečajev, brezposelnostjo, utapljanjem bank in naraščajočim javnim dolgom, res tako pomembno, v kakšnem akvariju ima predsednik države svojo zlato ribico, da on o njej poroča celo na twitterju? Kot je pravilno opozoril že Mahatma Gandi: »Najprej moramo vsekakor mi sami postati sprememba (ponotranjiti spremembo), ki bi jo radi dosegli.« Brez muje se še čevelj ne obuje.
