V sodobnem času se vse odvija vedno hitreje in vedno znova iščemo nove in nove stvari, ki nas privlačijo in hitro zadovoljijo, čeprav le za kratek čas. Morda je tudi v tem razlog, da se vse več zakonov konča z razvezo. Več kot vsaka tretja civilna poroka se sklene z ločitvijo. In ločitveni postopki – če ni zapletov pri delitvi premoženja ali določanju skrbništva – so lahko razmeroma hitri.
Nekoliko drugače je v Katoliški cerkvi, kjer je zakon eden od sedmih zakramentov ter je veljaven in zavezujoč za vse življenje. Cerkveno pravo ne pozna razveze, kakršna obstaja v civilnem. Je pa v določenih primerih mogoče ugotoviti in razglasiti ničnost cerkvenega zakona, če je bila ob njegovi sklenitvi prisotna hiba v privolitvi oziroma niso bili izpolnjeni vsi pogoji zanj. A postopki so zapleteni in dolgotrajni, zaradi česar je celo papež Frančišek sodnikom rimske rote, ki se ukvarja s primeri ničnosti zakonske zveze, svetoval, naj jih poenostavijo, zavzel pa se je tudi, da bi bili brezplačni.
Ničnost, ne ločitev
»Cerkveno sodišče ugotavlja veljavnost oziroma ničnost zakona. V javnosti se pogosto uporablja izraz cerkvena razveljavitev ali ločitev – a je tako prvi kot drugi napačen. Mi ugotavljamo ničnost zakona; zakon, ki je bil sklenjen in je tudi nekaj časa trajal, je lahko pod določenimi pogoji ničen. Vedno pa se te pogoje oziroma vzroke išče v času, ko sta se dva poročila. Poznejše razmere, odnosi ali problemi, ki nastopijo med zakoncema, lahko pokažejo na ta vzrok, ne pomenijo pa nujno tudi ničnosti zakona. Pogosto se zgodi, da je kdo v zakonski zvezi nezvest, vendar to avtomatično še ne pomeni, da je bil zakon zaradi tega ničen, tudi če je imel več odnosov z drugimi osebami. Zakon bi bil v tem primeru ničen samo, če bi eden od zaročencev že pri privolitvi v zakon zavestno in hote izključil zakonsko zvestobo in sklenil, da se je ne bo držal,« pojasnjuje sodnik Metropolitanskega cerkvenega sodišča v Ljubljani doc. dr. Andrej Saje.
Nekdo, ki bi rad razrešil vprašanje glede ničnosti ali veljavnosti svojega zakona, se lahko obrne na pristojno sodišče. Za koprsko in novomeško škofijo ter ljubljansko nadškofijo je pristojno Metropolitansko cerkveno sodišče v Ljubljani, za mariborsko nadškofijo ter celjsko in murskosoboško škofijo pa Metropolitansko sodišče v Mariboru. Drugostopenjsko sodišče za Ljubljano je Maribor, za Maribor Ljubljana. Sodišče tretje stopnje deluje v okviru rimske kurije in se imenuje rimska rota. Tja gre praviloma primer, kadar se pravni mnenji prvo- in drugostopenjskega sodišča razlikujeta. Postopke ugotavljanja ničnosti zakona ureja zakonik cerkvenega prava iz 1983. Če je bila zveza sklenjena pred tem, velja tisti iz 1917. Dodatni dokument je Dignitas connubii ali Dostojanstvo zakona, navodilo, kako učinkoviteje izvajati postopke.
Kateri so lahko razlogi?
Po navadi je tako, da se je zakon že podrl, da je civilna razveza že za zakoncema in običajno živita v drugih zvezah, razlaga Saje. Tisti, ki jim vera kaj pomeni, se želijo cerkveno poročiti tudi z novo partnerico ali partnerjem. »Če cerkveno sodišče ugotovi ničnost zakona, ga razglasi za ničnega od začetka, se pravi za nikoli obstoječega.« V tem primeru se lahko oseba cerkveno poroči še enkrat – oziroma prvič, ker je prva poroka nična.
Zelo pogost razlog za ničnost je hlinjenje privolitve, kar pomeni, da je bila izključena katera od bistvenih zakonskih razsežnosti. Pogosta razloga za ničnost sta tudi izključevanje zakonske zvestobe in rojevanja otrok pa tudi trajanost zakonske zveze (če kdo sklene zakon le za nekaj časa), pogosti so razlogi psihične narave in tudi predhodna in trajna impotenca.
Pomen okoliščin
Včasih je kdo prisiljen v zakon zaradi določenih okoliščin (če okolica pritiska na nosečnico, da se mora poročiti), in tudi to je lahko razlog ničnosti. Potem je tu pogojna sklenitev zveze: »To se dogaja redko, imeli pa smo primer, ko je nekdo dejal: 'Poročim se s tabo, če si noseča z mano.' Potem se je izkazalo, da je bila noseča, a ne z njim. In zakon je bil zaradi tega ugotovljen za ničnega.«
Razlog je lahko tudi napaka v osebi ali v njeni lastnosti. »Nekdo se želi poročiti z Marijo, poroči pa se z Ivano, sestro dvojčico, ki mu jo podtaknejo,« razloži Andrej Saje. Napaka v lastnosti osebe je lahko razlog za ničnost samo, kadar je ta lastnost vnaprej hotena. »Recimo, Janez se želi poročiti z Marijo, ker je zdravnica, pri čemer je to, da je zdravnica, bistveni pogoj. Pozneje se izkaže, da je le medicinska sestra, a se predstavlja kot zdravnica, in zaradi tega je lahko zakon ničen, če je bil pri poroki ta pogoj izrecno hoten. Ljudje pogosto narobe razumejo napako v osebi, kadar gre za alkoholizem ali odvisnost od mamil. To v postopku praviloma ni obravnavano kot napaka v lastnosti osebe, lahko pa je, če gre za težje primere. Lahko gre tudi za prevaro, če nekdo odvisnost pred zaročencem zamolči z namenom, da doseže njegovo privolitev v zakon, a vse to mora biti dokazano na sodišču.«
Postopek traja dve leti
Stranka, ki se najprej pogovori s svojim župnikom, vloži t. i. tožbeni spis oziroma prošnjo za začetek ugotavljanja ničnosti zakona. Predlagati mora tri priče, ki poznajo odnos partnerjev pred poroko in po njej. Če obstaja utemeljen dvom o prisotnosti hibe ob privolitvi v zakon, se spis sprejme v obravnavo. Če ta ni sprejet, se stranka lahko pritoži in navede nove ali bolj utemeljene razloge.
Najprej se povabi na zaslišanje stran, ki je začela postopek, nato drugo stran, zatem še priče. Sodišče lahko zaprosi za dodatna izvedenska mnenja, pri čemer je pomembno, da izvedenec izhaja iz krščanske antropologije, kjer se predpostavlja, da je vsak človek po naravi sposoben za zakon, če se ne dokaže nasprotnega. V postopku vedno nastopa branilec zakonske vezi, ki sestavi vprašanja za zaslišanje in skrbi, da brani zakon kot ustanovo. Stranko lahko zastopa odvetnik, ki mora imeti vsaj magisterij iz cerkvenega prava.
Prvi namen sodnika v ničnostni pravdi je poskusiti stranki spraviti skupaj, če je mogoče, vendar se to zgodi silno redko. »V dvanajstletni sodni praksi sem imel prvi tak primer pred kratkim, ko sta bili stranki že civilno ločeni in sta se med postopkom spravili in se odločili, da obnovita zvezo,« pove Andrej Saje. Običajno na sodišče pridejo ljudje, ki so že več let narazen, zgodi se tudi, da druga stran noče sodelovati. V tem primeru se jo razglasi za odsotno in postopek se lahko nadaljuje tudi brez nje ali njega, čeprav je zaželeno, da prideta oba in povesta vsak svojo plat zgodbe. Postopek običajno traja dve leti, lahko tudi dlje, odvisno od zahtevnosti in (ne)sodelovanja strank. Stroški (za vzdrževanje sodišča) za en postopek znašajo 250 evrov, ki se jih plača na začetku.
»Če ni moralne gotovosti o ničnosti zakona, je ta veljaven. Vedno sodimo na podlagi dokazov. Izjave strank morajo biti podprte z dokazi, izjavami prič ali drugim dokaznim gradivom. Če lahko pridemo do moralne gotovosti, da je izključena verjetnost nasprotnega, je to dovolj za sodbo,« sklene Saje.
Na leto na cerkveno sodišče v Ljubljani pride več kot 50 vlog, vendar niso vse sprejete. Saje je letos napisal že 14 sodb, pri čemer je poudaril, da so to primeri, ki so se začeli pred dvema letoma in so se zdaj končali. Ničnost zakona so ugotovili pri dobrih dveh tretjinah sprejetih primerov.
Zakonska zveza Zakonik cerkvenega prava (ZCP) zakonsko zvezo v kanonu 1055 določa takole: »Zakonska zveza, s katero mož in žena ustanovita dosmrtno življenjsko skupnost, je po svoji naravi naravnana v blagor zakoncev in roditev ter vzgojo otrok in je med krščenimi od Kristusa Gospoda povzdignjena v dostojanstvo zakramenta. Bistveni lastnosti zakona sta enost in nerazveznost.« |
Manj cerkvenih porok Leta 1965 je bilo v ljubljanski nadškofiji pri nedeljski maši 146.382 obiskovalcev, 2010. pa dobra tretjina manj – 86.844. Število nedeljnikov je od 70. let padalo, le v 90. se je ustalilo pri številki 120.000, a se je v novem tisočletju začelo zmanjševati še hitreje. V ljubljanski nadškofiji je od 1965. do 2010. število krstov padlo z 8515 na 4508, število cerkvenih porok s 3883 na 1114, število cerkvenih pogrebov pa je v tem obdobju nihalo med 4000 in 5000. |