LJUBLJANA, VATIKAN – Drži, zlasti v zadnjem desetletju se je tudi na Slovenskem med svojci pokojnikov zelo razširila praksa, da se s pepelom iz posmrtnih ostankov lahko ravna, če temu tako rečemo, na skoraj sto različnih načinov. Poleg tega da se ga raztrese iz zraka, na kopnem, v morje, reko ali jezero, se ga lahko shrani kar doma, vstavlja v obeske, morda predela v unikatni diamant. Iz razgradljive žare, v kateri je pepel, lahko zraste drevo, razgradljivo žaro potopijo v morje, kjer bo čez čas razpadla. To so, kajpak, le nekatere možnosti ravnanja s pepelom pokojnikov oziroma z žarami. Saj ste že slišali za slikarja Srečka Romiha, ki malo pokojničinega ali pokojnikovega pepela na željo njenih oziroma njegovih svojcev, če za to plačajo, ročno doda kateri od umetniških stvaritev, ki jih lahko pri njem naročijo?
Navodilo za
vse katoličane
Ne vemo, ali je glas o našem umetniku segel do Vatikana ali še ne, dejstvo pa je, da je tamkajšnja Kongregacija za nauk vere, ki jo vodi prefekt, kardinal Gerhard Ludwig Müller, pred kratkim lotila pisanja posebnega navodila ne samo o pokopu pokojnih, marveč še o shranjevanju pepela kremiranih pokojnikov. Poimenovala ga je Navodilo Ad resurgendum cum Christo, sveti oče Frančišek pa je vsebino potem odobril in hkrati ukazal, naj se jo objavi kot zavezujočo za vse duhovnike, pastoralne delavce in predstavnike vernega občestva. To naj bi pomenilo, da bo v prihodnosti zavezujoča za prav vse katoličanke in katoličane.
In kaj piše v tem navodilu? Da s pokopavanjem teles umrlih Cerkev potrjuje vero v vstajenje mesa in poudarja visoko dostojanstvo človekovega telesa, ki je (bilo) sestavni del (pokojne) osebe: »Zato ne more dovoliti praks ali obredov, ki vključujejo zmotno pojmovanje smrti kot dokončnega izničenja pokojnikov bodisi kot trenutka združitve z naravo ali vesoljem bodisi kot etape v procesu reinkarnacije ali dokončne osvoboditve iz telesnega 'zapora'.« Vendar: »Tam, kjer higienski, ekonomski ali socialni razlogi privedejo do izbire kremacije – izbira, ki ne sme nasprotovati jasno izraženi ali vsaj domnevni volji pokojnika –, Cerkev ne najde doktrinalnih razlogov, da bi prepovedala tovrstno prakso.« Se pa Cerkev ne strinja, da bi žare s pepelom pokojnikov hranili kar doma ali da bi pepel komercialno predelali v nekakšne spominke.
Presojali bodo duhovniki
Čeprav Cerkev še vedno priporoča pokop teles, saj se s tem izkaže večje spoštovanje do pokojnih, meni, da niti sežiganja ne kaže prepovedati: »Razen če bi bilo to izbrano (če bi se svojci nekega pokojnika za to odločili) iz razlogov, ki so nasprotni krščanskemu nauku.« Kdaj pa so že nasprotni temu nauku? »Pogoj je, da taka odločitev ni bila sprejeta z namenom zanikanja krščanskih dogem ali v duhu sektaštva ali zaradi nasprotovanja krščanski veri in Cerkvi.«
Ali če se poskuša s kremiranjem pokojnika izražati celo dvom o pomenu Kristusovega vstajenja, ki za vsakega vernega katoličana pomeni resničen vrhunec krščanske vere: »Vstajenje mrtvih je vera kristjanov: to smo, če verujemo v to.«
Zunaj pokopališč le še izjemoma Slovenski katoliški duhovniki so pri posameznem pogrebnem obredu že doslej (v zadnjih šestih mesecih) upoštevali pastoralne smernice Slovenske škofovske konference (SŠK), ki zadevajo tudi žarni pokop in raztros pepela. V teh smernicah, ki veljajo od 9. maja letos, piše, da se pokop posmrtnih ostankov pokojnikov opravi na pokopališču ter da je pokop zunaj pokopališč dovoljen »le v izjemnih primerih«, na podlagi dovoljenja pristojnega upravnega organa in po predhodnem soglasju drugega upravnega organa. Kaj pa v tistih primerih, ko je bil pokojnik kremiran? »Upepeljeni ostanki umrlega se (lahko) shranijo v žaro in pokopljejo v grob za klasičen pokop, v žarni grob ali se raztresejo na posebej določenem prostoru na pokopališču oziroma izjemoma zunaj pokopališča.« Izjemoma se, torej, po smernicah lahko celo raztresejo. Tudi zunaj pokopališča. |
Kaj pa Navodilo Ad resurgendum cum Christo kot očitno zavezujoča novost pomeni za katoličanke in katoličane v Sloveniji, če si priznamo, da bodo v njihovih vrstah skoraj gotovo tudi poslej nekateri, ki bi radi kremirali svoje pokojnike, smo povprašali generalnega tajnika in tiskovnega predstavnika Slovenske škofovske konference (SŠK), člana Komisije Pravičnost in mir pri SŠK, člana Skupine za bioetiko pri Comece ter, ne nazadnje, člana Skupine evalvatorjev in strokovnjakov za etiko pri Evropski komisiji dr. Tadeja Strehovca. Pojasnil nam je in poudaril, da bo posamezni duhovnik še vedno tisti, ki bo moral ugotoviti oziroma presoditi, ali bi bila njegova navzočnost pri nekem pogrebnem obredu lahko v nasprotju z Navodili, katerih objavo je ukazal sam papež Frančišek: »Posamezni duhovnik se bo, kajpak, še vedno moral sam odločiti, ali je konkretno ravnanje s pepelom nekega pokojnika sprejemljivo za Cerkev, ali lahko pri takšnem obredu sodeluje. Če bo presodil, da ravnanje s pepelom vključuje zmotno pojmovanje smrti, da so razlogi za takšno ravnanje nasprotni krščanskemu nauku ali da se z njimi celo poskuša zanikati Kristusovo vstajenje, potem pač pri obredu ne bo mogel sodelovati.«