LJUBLJANA – »Blagoslovite nam stanovanje,« je mama štirih otrok zaprosila župnika, a ta je njeno prošnjo odklonil. Z jasnim pojasnilom o razlogu: »Niste poročeni.«
S statističnega zornega kota primer ni vreden pozornosti. Parov, ki živijo v zunajzakonskih skupnostih, pogovorno koruznikov, je – značilno za razviti svet – tudi v Sloveniji vse več. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo leta 2013 sklenjenih 6254 zakonskih zvez, kar je drugo najnižje število po osamosvojitvi. Povprečna starost ženinov ob sklenitvi je bila 34,5 leta, neveste so bile v povprečju tri leta mlajše. V 2013. se je razvezalo 2351 zakoncev. Novo smernico pa izkazuje podatek, da je bilo v tem letu registriranih največ istospolnih partnerskih skupnosti (22), 15 moških in sedem ženskih.
Hetero- in homoseksualne skupnosti
Le del civilno poročenih parov zaprosi še za cerkveni blagoslov. Toda, pozor, župniki krstijo vse otroke, ne glede na to, v katerih zvezah živijo njihovi starši. Seveda tudi tiste, spočete z biomedicinsko pomočjo. Število kristjanov zato presega število prejemnikov zakramentov. Vendar podatki kažejo na trajni osip in zagato dušnih pastirjev. H globlji občutljivosti na področjih družine in spolnosti je pozval že drugi vatikanski koncil, ki se je končal leta 1965. Med koncilskimi dokumenti je bila tudi Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu. Ob njeni 50-letnici je katedra za moralno teologijo Teološke fakultete Univerze v Ljubljani s predstojnikom Ivanom Štuhecem in sodelavcem Romanom Globokarjem sklicala mednarodno konferenco o pogledih na družino in spolnost. Podali so jih rektor Katoliškega inštituta iz Pariza Philippe Bordeyne, zaslužni profesor iz Münstra Antonio Autiero, predsednik Evropskega združenja teologov Martin Lintner ter hrvaška moralna teologinja Suzana Vuletić. O heteroseksualnih skupnostih ter njihovem položaju v Cerkvi in družbi so razpravljali Miran Špelič, Marijan Turnšek, Borut Košir, Ivan Platovnjak, Igor Bahovec, Andrej Šegula in Tadej Stegu, o homoseksualnih pa Janez Juhant, Andrej Saje, Ivan Štuhec, Tadej Strehovec in Barbara Simonič. Gre za duhovnike, ki so o navedenih temah najbolj na tekočem.
Cerkev živi v svetu
Homoseksualnost je bila za Cerkev, sklicujočo se na Sveto pismo, kamen spotike vse od začetka. »A če o teh vprašanjih beremo Sveto pismo, bomo težko prišli do razsvetljenja,« je pripomnil Bordeyne. Do leta 1975, ko je kongregacija za doktrino vere v dokumentu Persona Humana glede homoseksualnosti prvič razločila med nagnjenostjo in vedenjem, je prevladovalo ozko biologistično gledanje. Toda upoštevati je treba, da mnogo žensk in moških živi s prirojenim homoseksualnim nagnjenjem, da torej svoje spolne usmerjenosti ne jemljejo kot svobodne izbire, zato jih velja sprejemati s spoštovanjem, sočutjem in obzirnostjo. Novi pogled je odpiral vplivni teolog Giannino Piana z razpravami o polarnosti spola – da so razlike med moškim in žensko veliko manjše od skupnih lastnosti. Poudarek se je zato lahko premaknil od etike prepovedi k etiki medsebojnega konsenza in vzajemnega spoštovanja svobode druge osebe. Delu cerkvenega učiteljstva, ki vztraja pri tradicionalnem pogledu in dveh tisočletjih brez sprememb, odprtejši del navaja, da je Cerkev marsikaj že spreminjala, denimo nazore o suženjstvu, smrtni kazni, verski svobodi.
Globalizirani svet spreminja tudi človeka, je opozoril Autiero: »Doktrina evoluira skozi prakso, ta pa skozi življenje reflektira doktrino.« Borut Košir, profesor cerkvenega prava, se je ob tem vprašal: »Zakaj bi Cerkev šele stoletje pozneje reagirala na spremembe – zakaj ne bi svet pozitivno reagiral na ideje Cerkve?« Autiero je zaokrožil: »Cerkev živi v svetu, ne proti svetu ali zunaj njega.«
Brez seksa ni zveze
Martin Lintner je obravnaval vprašanje ločenih in znova poročenih od koncila do zdaj, še posebno s časovno umeščenostjo med lansko in letošnjo sinodo o zakonu in družini. Razporočeni zastavljajo kot še posebno občutljivo odrekanje pristopa k obhajilu z vsemi posledicami, med drugim to, da ne morejo otrokom za botre. Cerkev, je poudaril Lintner, naj prispeva k ozdravitvi ranjenih družin. Propad zakona je treba jemati z vso potrebno resnostjo, še posebno v kategorijah sodbe, usmiljenja in sprave.
Seksualizirani svet pogosto vodi k odtujitvi vernikov od Cerkve, je pokazala raziskava med hrvaškimi verniki, ki jo je predstavila Suzana Vuletić. Seks je postal sestavina vsake zveze, spolne odnose pred poroko pa odobrava 76,4 odstotka vprašanih, kar je 20 odstotkov več kot pred desetletjem. Dve petini staršev bi jih svojim najstnikom dopustilo ali celo priporočilo. Spočetje je bilo nekoč blagoslov, zdaj so proti ubrani vsi mogoči načini in tehnike. Če kontracepcija ni uspešna, ob neželeni nosečnosti pristopajo k splavu, pri čemer se sklicujejo na pravico ženske. Po drugi strani je neplodna že dobra desetina parov. Stališče Cerkve do oploditve z biomedicinsko pomočjo v različnih okoliščinah še ni dorečeno.
Jezus se je, ko se je zavzel za neločljivost zakona, odzval na takrat razširjeni pojav. Stališča Cerkve o nerazvezljivosti zakona ostajajo nedotakljiva, a vendar, kot je dejal eden od razpravljavcev, diskusije ostajajo predvsem o možnostih, ki ne bi bile v neskladju s cerkvenimi nauki. Zakramentalen je lahko samo prvi zakon, toda kaj pozneje, je praktično vprašanje. Moralni teolog je spomnil: »Zastavlja se tudi vprašanje, ali ni propadli zakon nekaj, kar je hoteno od Boga. In če je Bog končal to zvezo, naj se človek ne priklepa nanjo.« Ter dodal: »Božje usmiljenje ujame človeka tudi v največjem padcu.«
Župnik z dopusta kot ženska Slovensko cerkveno sodišče je že obravnavalo primer, da je žena zahtevala razveljavitev zakona, potem ko je z grozo razkrila, da ima mož obenem še istospolne zveze. Da, ne le z enim moškim, ampak celo z več. Na obravnavi je mož v solzah izpovedal, kako zelo rad ima tako ženo kot otroke, ki so se jima rodili v zakonu. Obžaloval pa je, da ne more obvladati svojega istospolnega nagnjenja. Teološko se ob tem primeru zastavlja vprašanje: če je dopustna ničnost zakona zaradi njegove fizične neuresničitve, zakaj ne tudi zaradi specifičnih psiholoških razlogov? Iz tujine so znani še težji primeri. Denimo, ko si je zelo priljubljeni župnik vzel dopust, z njega pa se je vrnil v župnijo – kot ženska. Če povzamemo, slovenska Cerkev ni glede teh vprašanj prav nič posebno preizkušana, je le del globalnega dogajanja. |
Smernica je živeti svobodno
Krščansko izročilo nosi obljubo večnosti, »ljubim te za večno, ne le za nekaj let«, po drugi strani pa imamo izkustvo človekovega neuspeha in novega začetka. Nekoč so se, ko je šlo za družbene norme, sklicevali na Boga, zdaj se te vzpostavljajo z dogovorom. Svetna družba vedno bolj izkazuje razumevanje za posameznosti. Istospolni so družbeno vse uspešnejši, tudi v Cerkvi imajo vedno bolj enakopraven položaj. Bog je po svoji podobi ustvaril človeka – ne glede na spolno nagnjenje. Vprašanje za nasprotujoče se glasi: »Zakaj pa Bog dopušča pojave, ki so v konfliktu z božjo voljo?«
V krščansko etiko vnaša precejšnje vznemirjenje teorija spola. Po njej je ločitev na ženski in moški spol temelj družbene neenakopravnosti, idejo moškega in ženske pa je ustvarila zatiralska praksa – Marxova razlaga spopada dveh razredov tu preide na soočenje moškega in ženske. Privrženci teorije spola se zavzemajo za tako zakonodajo, da bi človek sam lahko kadar koli izbiral svojo spolno identiteto. Do leta 1995 so bile to samo akademske razprave, takrat pa se je ta družbena konstrukcija spola prvič uveljavila s pekinško deklaracijo. V Sloveniji smo se z njo izraziteje srečali ob zakonu o oploditvi samskih žensk in zdaj znova ob predlaganem zakonu o zakonski zvezi. Končni cilj tega pristopa je, da se tradicionalna oblika družine nadomesti s poliamorijo. S tem povezane zahteve po redefiniciji zakonske zveze pa postavljajo Katoliško cerkev pred nove izzive, da ne bi oseb, ki so del istospolne orientacije in želijo biti del nje, diskriminirala. Ali bolje, kako bi jim lahko pastoralno pomagala. Zato pa bi moral duhovnik zatrdno vedeti, kako naj se odzove, ko mu denimo osebi istega spola prineseta otroka h krstu. Za zdaj velja, da ga krsti, a se mu priskrbi primernega botra. Kako preverjati primernost, ki je lahko sporna že v svoji definiciji?
Zapleten status homoseksualnih Homoseksualnost je bila za Cerkev, sklicujočo se na Sveto Zakonik cerkvenega prava o homoseksualnih osebah ne govori, a kanon 205 opredeljuje, kdo je v polnem občestvu s Katoliško cerkvijo. Temelj povezanosti z njo je krst, tako da cerkveni zakoni še vedno vežejo celo izobčene iz Cerkve. Lahko pa govorimo o polnem in nepopolnem občestvu s Cerkvijo, ki temelji na izpovedi vere, zakramentih in priznavanju cerkvenega vodstva. Vprašanje statusa homoseksualnih je še posebno zapleteno. Ne gre toliko za pravni problem pripadnosti kot za pastoralni izziv, kako pristopati do vprašanj istospolnosti spoštljivo, sočutno in taktno. |