MARIBOR – Ko je bila ta teden končana dražba, na kateri je bila prodana terjatev propadlega gradbinca SCT, je v srcu mnogo cerkvenih obiskovalcev in dušnih pastirjev lahko zavladal mir: pred 17 leti ustanovljena župnija blaženega škofa Antona Martina Slomška v Košakih na robu Maribora je znova prišla do svoje cerkve.
»To, da je cerkev na dražbi, ni šala. Mi smo vsekakor potihem pričakovali, da se bo stvar v redu rešila, je pa bilo vmes veliko vsega,« je večletno dogajanje z enim stavkom zajel tamkajšnji duhovnik Igor Novak.
Terjatev je odkupila Ustanova za Slomškovo cerkev, zanjo se je obvezala odšteti 305.000 evrov – kar je še vedno bistveno manj od ocene sodnega cenilca, ki je (sicer še danes ne do konca zgrajeno) moderno cerkev ocenil kar na slabega 1,7 milijona evrov. Za toliko denarja so jo poskušali prodati na prvi dražbi aprila lani, na naslednjih dveh je cena že zdrsnila na 838 tisočakov, a niti na eni ni bilo kupcev – čeprav ne moremo ravno reči, da božji hram ni zanimal nikogar. A vmes so tudi cerkveni ekonomi spoznali, da je treba poslovati po tuzemskih poslovnih običajih.
Zastavljena cerkev
Cerkev blaženega Slomška je desetletje po ustanovitvi fare začel graditi prvi župnik župnije, frančiškan Franci Pivec. Sprva je vse teklo kot po maslu: Pivec je pripravil vse potrebno, pridobili so zemljišče in vsa dovoljenja za začetek gradnje, ta pa se je po nekaj mesecih sfižila – Pivec je umrl, sledili so zapleti med župnijo in SCT, ki je gradil. Namesto plačila so bili z SCT dogovorjeni za sodno poravnavo s približno hektar velikim zemljiščem mariborske nadškofije – a na to zemljišče so banke upnice mariborske nadškofije vložile hipoteke.
Ko so posamični veljaki nadškofije slednjo skoraj pripeljali do zloma in celo sedli na zatožno klop, kot Mirko Krašovec (ki so mu prav ta teden znova sodili v Celju), so zaradi sesutja svojih finančnih stebrov pri bankah izgubljali lastne, a zastavljene nepremičnine. Da se je med njimi znašla prav košaška nedokončana cerkev, je svojevrsten paradoks – denar za zemljišče so prispevali verniki s svojimi prispevki, zemljišče s stavbo pa je zatem končalo v stečajni masi gradbinca! Ko je prišel Igor Novak v Košake, je bila cerkev v grobem zgrajena, a brez strehe, oken in vrat: »Odkup terjatve se mi je že prej zdel najpametnejša rešitev. Predlagali smo ga že pred leti, pa so rekli, da še ni čas.«
Verouk v krajevni skupnosti
Konec sage o košaški cerkvi se je približal letos: po dveh letih prizadevanja in naporov so na pomlad od Upravne enote v Mariboru pridobili uporabno dovoljenje: »Od marca v cerkvi opravljamo maše, verouk in druge sestanke pa imamo še vedno v domu krajanov,« trenutni položaj pojasnjuje Novak. V cerkvi je pozimi hladno, maše bodo krajše; v stavbi še manjkajo estrihi, tlaki, oprema, »tudi sakralna oprema, ta bo itak najdražja, čez palec bomo za opremo potrebovali še dodatnih 300.000 evrov,« gleda v prihodnost. V bližnejši pa je tudi še konec nakupa na dražbi: »Imamo tri mesece, da plačamo teh 305.000 evrov; nekaj je že bilo zbranega, nekaj se še bo zbiralo. Pomagali bodo vsi: cerkvene ustanove, redovniki, župnije in župljani. Uspelo nam bo,« je prepričan Novak.
Slovenska cerkev se očitno vede drugače, kot se je pred desetletji – niso se zaleteli v nakup terjatve po najvišji ceni, ampak so preudarno počakali, da je njena vrednost nekajkrat padla. Novak pravi, da je šlo za etično zelo zahteven primer, ko preprosto ni bilo mogoče ustreči vsem: »Če bi firma SCT kot taka obstajala, bi se na koncu dogovorili za 664.000 evrov, kar je bila vrednosti del. Glede na to, da je SCT v stečaju, bo denar šel v banke. Na žalost je naša zakonodaja taka, da je delavec, ki je gradil, pač zadnji v postopku in ne dobi nič,« ugotavlja Novak, ki je boj za cerkev (ob pomoči Cerkve) sklenil v prid lokalni skupnosti. Tej cerkev v resnici pripada.
