LJUBLJANA – No, zdaj pa je upravno sodišče zavrnilo tudi zahtevo vlade premierja dr. Mira Cerarja mlajšega za začasno zadržanje upoštevanja odločbe informacijske pooblaščenke, v skladu s katero bi moral vrh zdajšnje slovenske izvršilne veje oblasti novinarju posredovati magnetogram letošnje 69. seje vlade pod vodstvom mag. Alenke Bratušek, na kateri so (31. julija letos) odločali o treh kandidatih za evropskega komisarja in za kandidatko izbrali prav Bratuškovo. Odločitev upravnega sodišča je prek twitterja sporočil Denis Oštir s POP TV, ki je sicer stranka v postopku. Za kaj gre? Da mora vlada Oštirju brez odlašanja posredovati magnetogram 69. seje prejšnje vlade, je informacijski pooblaščenec, ki ga vodi Mojca Prelesnik, naslednica Nataše Pirc Musar, sklenil 21. oktobra letos. Ja, danes smo 3. decembra. Vlada bi, skratka, morala nehati skrivati navedeni magnetogram oziroma ga Oštirju izročiti najpozneje do 20. novembra, torej že pred 14 dnevi.
Še nekaj bi moralo biti jasno celo modrim ženam in možem v zdajšnji vladi: da je najmanj bizarno, da je bila seja vlade, na kateri se je odločalo o kandidatih za evropskega komisarja, že 31. julija, da pa se je vlada šele 12. avgusta odločila, da kaže dostop do magnetograma javnostim preprečiti z oznako interno. Ob skrivanje vsebine magnetograma se poleg tega ni obregnil samo informacijski pooblaščenec, tudi Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) je vlado (najprej vlado, ki jo je vodila Bratuškova, pozneje pa še vlado, ki jo vodi Cerar) opozorila, da ni nobenega razloga, zaradi katerega magnetogram ne bi smel biti objavljen. In vlada je potem magnetogram res posredovala KPK.
V redu, če si o zadevi privoščimo zgolj razmislek čez palec, lahko celo sklepamo, zakaj vlada premierke mag. Alenke Bratušek ni bila navdušena nad zamislijo, da bi razkrila, kako je sprejemala odločitev, da bo za evropsko komisarko iz Slovenije predlagala prav svojo predsednico. Precej manj hvaležno pa je, jasno, špekulirati, zakaj si tudi Cerarjeva vlada tako zelo boji možnosti, da bi obelodanila tak magnetogram. Kaj pa če je Cerarjeva vlada doslej hotela za vsako ceno zaščititi predvsem interes tistih zdajšnjih članov vlade (mag. Dejana Židana, dr. Anje Kopač Mrak in Karla Erjavca), ki so bili tudi že v prejšnji in so lahko s svojimi stališči vplivali na odločitev, ki jo je vlada premierke Bratuškove sprejela 31. julija?
Eden od nedvomno najzavzetejših zagovornikov doslednega upoštevanja protikorupcijskih načel in transparentnosti v vrstah zdajšnjih poslancev, Cerarjev nesojeni notranji minister dr. Bojan Dobovšek, pa pravi, denimo, takole: »Vsekakor ne more biti nič narobe, če se včasih oziroma izjemoma vlada le odloči, da bo razkrila vsebino nekega konkretnega magnetograma. Ko se izkaže, da za to pač obstaja nedvoumen in zakonit interes nekega državnega organa ali javnosti. To pa še ne pomeni in ni enako, kot če bi bili poslej javni kar vsi magnetogrami vladnih sej.« Mar to ni logično?
Stroka je pravzaprav enotna Večina pravnih strokovnjakov, ki smo jih vprašali za mnenje o morebitnem umikanju stopenj zaupno ali interno z magnetogramov sej in sestankov, na katerih sodelujejo člani vlade, se je pravzaprav strinjala: da nikakor ne bi bilo dobro po novem uvesti prakse objavljanja povzetkov vsega tistega, kar izrečejo in zagovarjajo ministri za zaprtimi vrati. Neki dolgoletni in zelo dober poznavalec meril in pravil, ki jih pri svojem delu upošteva slovenska vlada, je takole pojasnil: »Seveda bi bile lahko seje vlade tudi javne, kot so, na primer, na Hrvaškem. Vendar bi to pomenilo, da so seje vlade samo še nekakšni šovi za predstavnike medijev, o vseh pomembnejših stvareh pa bi se člani vlade pač dogovorili na skrivaj in nekje drugje že pred sejami.« |
Mar ni že Pahor popustil? Spomnimo se: že nekdanjemu predsedniku vlade Borutu Pahorju »davnega« leta 2010 nazadnje ni preostalo drugega, kot da je popustil pred ultimativno zahtevo takrat še vladnega LDS in preklical stopnjo tajnosti zaupno, s katero je bil naprej onemogočen dostop do magnetograma nekega sestanka. Resda ni šlo za magnetogram seje vlade, temveč za magnetogram sestanka, ki so se ga 19. marca istega leta poleg Pahorja udeležili še pravosodni minister Aleš Zalar, generalna državna tožilka Barbara Brezigar in višja državna tožilka Branka Zobec Hrastar, ki je odstopila s položaja vodje specializiranega oddelka pri skupini državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala. Ne takrat ne pozneje nihče ni razumel, zakaj si je takratno vodstvo LDS (Katarina Kresal, Aleš Zalar) tako zelo prizadevalo, da bi smeli državljani prebrati 25 strani magnetograma pogovora pri tedanjem predsedniku vlade. Še največ notranjepolitičnih komentatorjev je bilo takrat prepričanih, da je LDS najbrž hotel zgolj razkriti, o čem vse je na sestanku govoril Pahor in predvsem kako. |
