Zmagovalec volitev se je znašel v paradoksalni situaciji. Stranki Nova Slovenija in SD, ki si ju bodoči mandatar verjetno najbolj želi v novi koaliciji, sta za kaj takega najmanj zainteresirani. S sodelovanjem NSi v vladi bi se Cerar izognil vladi izključno levih strank in vsaj navzven ustvaril vtis preseganja ideoloških delitev. NSi je na volitvah nastopila z liberalnim ekonomskim programom, ki temelji na zmanjševanju davkov in nadaljevanju procesa privatizacije. Za gospodarstvo bi bilo sodelovanje NSi v vladi zato dobra novica, vprašanje pa je, ali lahko NSi znotraj prevladujoče leve vlade tudi politično preživi. Vprašanje političnega preživetja ob sodelovanju v vladi je ob izjemno slabem rezultatu na volitvah aktualno tudi za SD. Glede na proračunsko luknjo, ki jo Cerarju pušča za sabo vlada Alenke Bratušek, je bolj ali manj jasno, da novo vlado čaka zmanjševanje javne porabe. Na tej točki pa nastopi težava za Socialne demokrate.
Cerarjeva vlada bo morala v naslednjih mesecih poseči v javno porabo in s tem tudi v pridobljene pravice določenih interesnih skupin. Sodelovanje v vladi, ki bo obsojena na krčenje javnofinančnih ugodnosti, pa bi lahko na politični sceni še oslabilo položaj levih strank, ki bi sodelovale v njej, ter še bolj okrepilo položaj radikalne levice. Židanova SD je med dvema ognjema. Če ne gre v vlado, ji bodo očitali, da ne prevzema odgovornosti. Če pa gre, tvega, da se bodo na njihov račun krepili radikalni levičarji. Združena levica skoraj zagotovo ne bo sodelovala v vladi, saj so ekonomske ideje te stranke bistveno preveč radikalne za Cerarja. Pravzaprav gre za ideje, ki smo jih v Sloveniji bolj ali manj že neuspešno preizkusili v času samoupravnega socializma in seveda niso delovale. Če bi delovale, potem bi bila Slovenija danes bolj razvita kot Avstrija, migranti pa bi bežali iz ZDA na Kubo, in ne obratno.
V naslednjih tednih se bo zato slej ko prej pokazalo, da bo Cerar precej lažje sestavil koalicijo z matematičnega kot pa programskega vidika. V pravih mukah se bo namreč znašel, ko bo želel programsko uskladiti novo koalicijo tako, da bi se bila sposobna soočiti s čezmerno javno porabo države, naraščajočim zadolževanjem in hirajočim gospodarstvom. Najslabše bi bilo, če bi se ponovila zgodba zadnje vlade Alenke Bratušek, ko so bile programske razlike med vladnimi strankami tako velike, da se jim ni uspelo uskladiti glede nujnih ukrepov. Ceno te neoperativnosti pa so plačali predvsem mladi, ki morajo svojo prihodnost iskati v tujini.
