Sem slišal, da se nam ponovno ni uspelo uvrstiti v finale Evrosonga. Pa kaj je zdaj to? Spodletelo je tudi Srbom, Hrvatom in Črnogorcem. Odgovor je na dlani, gre za mednarodno zaroto. Zakulisje tega televizijskega spektakla, ki že dolgo nima pravega stika z glasbo, mora biti brezsrčno in skrajno kruto. Ne nazadnje gre za spopad titanov – frizerjev, kozmetičark, modnih oblikovalcev, koreografov, televizijskih voditeljev in slave željnih povzpetnic.
Povrhu pa se vse skupaj dogaja na poligonu, ki ga nadzoruje vplivna mednarodna homoseksualna naveza. Na trnih so tudi izdelovalci bleščic, grafični oblikovalci, lučkarji, prodajalci samoporjavitvenih krem, organizatorji stavnic, vedeževalke in novinarji rumenega tiska. Veličastno. Nič ni prepuščeno naključju, dekolteji so ravno prav globoki, petke na čevljih ravno prav visoke, uporabljajo se najmodernejše barve in kroji. Vse je do potankosti analizirano.
Pa vendar nam ni uspelo. Pa kaj je zdaj to? Poskusili smo prav vse, poslali tri mavrične, pa eno mladoletno, pa enega starega, pa violine, pa celo Američanko, ki zna angleško, pa nič. Vse zaman. Težava je v tem, da že nekoliko postan kader nacionalnega ema spektakla ne ve, v katerem stoletju živimo, in preprosto ne razume osnovnega koncepta tovrstnih revijalnih dogodkov. Treba je biti izviren in drugačen. Lahko se še toliko trudimo biti čim bolj zahodnjaški, električni, elegantni, elitistični, ne bo šlo. Nikoli ne bomo boljši zahodnjaki od zahodnjakov. Preprosto ne moremo biti Sanremo, ne moremo biti Abba in ne moremo biti Celine Dion. Se spomnite lanske odločitve med dvojčicama in poznejšo zmagovalko? To je bila odločitev, ki skriva srž problema. Zavračamo drugačnost, zavračamo izvirnost, zavračamo spremembe. In potem izgubimo. To pa ne velja zgolj za pesem evrovizije. Tudi kot država se poskušamo ves čas pretvarjati, da smo nekaj drugega. Skrivamo se za statistikami, ki pravijo, kako smo majhni v svoji velikosti in kako gromozanski bi bili, če bi dejansko bili normalno veliki. V vsem tem pretvarjanju smo začeli izgubljati lastno identiteto. Ostale nam niso niti gostilne, da bi žalost utapljali v kapljici, na izbiro so le irski pubi.
