Čeprav je komaj dihal, ga je zdravnica poslala domov

RAVNE NA KOROŠKEM – Samo starši poznajo občutek strahu in groze, ko gre za zdravje lastnega otroka. Janja Bučar s Stražišča pri Ravnah na Koroškem je tistega večera, ko je s sinom Alešem tekala od zdravnika do zdravnika, to še kako močno občutila. K sreči se je vse dobro končalo. Toda namesto da bi 12-letnika oskrbeli v domačem zdravstvenem domu, do koder z avtom potrebuje le kakšnih pet minut, je morala divjati proti Slovenj Gradcu, kjer so se zavedali resnosti nastalega položaja in so šolarja takoj oskrbeli. Bučarjeva pravi, da od odgovorne zdravnice v ZD Ravne na Koroškem niti od vodstva te ustanove ne bo ničesar zahtevala in ne bo jih tožila. Želi pa, da ljudje izvedo, v kakšen položaj so pahnili njo in njenega sina.

»Aleš se po navadi prehladi takrat, ko res ni treba. Večkrat je že imel akutni laringitis. Preden kamor koli gremo, dobi inhalacijo in je potem v redu. Doma imamo inhalator, nimamo pa pripadajočih zdravil. Devetega oktobra proti večeru ga je spodaj tako močno zapiralo, da ni mogel dihati, zato smo šli k dežurnemu zdravniku v ravenski zdravstveni dom. Ne vem, kako se piše zdravnica, ki je Aleša obravnavala. Ne poznam je, njen izvid pa sem nekam založila.« Janji postopki pri zdravnikih niso tako neznani, saj je po izobrazbi bolničarka negovalka, trenutno je zaposlena v Gorenju.

»Zdravnica je spraševala, kaj je narobe. Povedala sem ji za laringitis in dihalne težave, Alešu sem rekla, naj malo zakašlja. Zaslišal se je tisti globok kašelj, kot bi bil oslovski. Poslušala je sinovo dihanje in rekla, da je vse normalno in da lahko gremo.« Doma je bilo sprva vse v redu, Janja je že poprijela za likalnik, ko se je nenadoma ves bled prikazal Aleš. Povedal je, da ne more dihati. Urno so se odpeljali v Slovenj Gradec, med vožnjo je hlastal za zrakom. Pri slovenjgraških zdravnikih je dobil inhalacijo in vse preostalo, kar je potreboval.

Od šoka si še ni opomogla

Konec dober, vse dobro, pravi Janja, a si od šoka še ni povsem opomogla. »Aleš že kakšno leto ali dve ni imel težav. Ob mrzlih dnevih se vsak normalen človek prehladi, njemu pa vselej udari samo na laringitis. Pred časom je prebolel ptičjo gripo in prav lahko, da so to njene posledice. Ko je prehlajen, ga ne pustim v šolo. Fant je dovolj star, da je lahko sam doma. V bolniško ne upam, saj veste, v podjetju je kriza...«

Tudi Janjin partner Branko Vovk je bil šokiran nad odnosom zdravnice v ravenskem domu. »Branko ni njegov oče, a močno je navezan nanj, kar zaščitniški, bi lahko rekla. On je poskrbel, da je zgodba prišla v javnost. Ni razumel, kako lahko bolnega otroka pošljejo domov, s tem ni šale, saj bi fanta ponoči utegnilo zadušiti. Kakor da so v tem zdravstvenem domu nesposobni. Dežurni zdravnici sem povedala za zdravila, a je odvrnila, da v računalniku o tem nič ne piše. Katastrofalen odnos je imela. Samo to je manjkalo, da bi ugotovila, da se Aleš pretvarja,« je ogorčena Janja.

Mati priznava, da je 12-letniku vselej malo nerodno, čeprav je sicer veseljak, ki rad raztegne diatonično harmoniko. »Na Ravnah in pozneje v Slovenj Gradcu je komaj govoril! Slišali so njegovo hropenje in hlastanje in ga takoj vzeli. Po dveh dneh se je stanje umirilo. Osebje je bilo prijazno, razumevajoče in izjemno dobro so se odzvali. Res jim gre vsa pohvala. Saj pravim, da sem negovalka, in ne trdim, da imam ne vem koliko pojma o zdravstvu, vendar vam v sinovem primeru že logika veliko pove. Prepričana sem, da bi se kjer koli v Sloveniji bolj zavzeli zanj, kakor so se na domačih Ravnah.«

Bučarjeva zaključuje, da je vsakogar treba primerno obravnavati in po njenem ne more biti normalno, kar so tistega večera slišali od ravenske zdravnice. »Slovenj Gradec si lahko vzamejo za zgled, zdravnica na Ravnah pa mi je delovala neizkušeno ali kakor da bi se ravnokar prebudila.«