Celjski park za vsa čutila
 je prirejen tudi za slepe

CELJE – Več sto let stare platane, ki stojijo v Medlogu pred Šolo za hortikulturo in vizualne umetnosti Celje (HVU), so gotovo videle že marsikaj. Tudi to, koliko ljudem pomeni tisti košček narave v mestu, ki nam ga dajejo parki, in tudi to, da so med nami takšni, ki okolico doživljajo z drugim čutili kot večina. To želita poudariti Barbara Pajk, vodja parka, in ravnateljica šole Nada Natek, ki sta pred petimi leti v sklopu šolskega parka zasnovali in uredili učno pot za slepe in slabovidne ter vzpostavili prvi in edini park pri nas, prirejen zanje. Učna pot, ki vsebuje gredice, prilagojene zaznavanju z drugimi čutili, poteka med različnimi tematskimi vrtovi. Za zdaj je v parku okoli 15 različnih območij, ustvariti pa jih želijo še več. Slepim in slabovidnim se ni treba držati le poti, gibljejo se lahko po vseh treh hektarih in pol parka, kolikor jih ta obsega, saj je ograjen in jim zagotavlja varnost. Razdeljen je na različne segmente, recimo trajnice, počivališče ter rožni, zelenjavni in sadni vrt. Učna pot je hkrati namenjena tudi dijakom. Naučiti jih želijo dveh stvari: sprejemati drugačne in v svojem bodočem poklicu na področju hortikulture urejati okolico za vse, torej tudi za slepe, gibalno ovirane, ljudi, ki imajo katere druge posebnosti.

Visoke grede

Glavni namen je bil slepim, slabovidnim in tudi videčim omogočiti čutno doživetje narave. Na učno pot namreč prihajajo različne skupine ljudi, na primer udeleženke univerze za tretje življenjsko obdobje, za katere so organizirali celo tečaj. V prvih letih po zasnovanju te poti je bil obisk slepih in slabovidnih zelo velik, večinoma so prihajali iz zavoda za slepo in slabovidno mladino. Prihajajo predvsem v skupinah ali s spremljevalci, če želijo, pa šola zanje organizira vodstvo. Bistvo take ureditve je, da se v naročju parka, na manjšem ograjenem prostoru, počutijo varne. Tako ga lahko prvič, drugič, tretjič … obiščejo s spremljevalci, ko dobijo orientacijo, pa sami. Med spoznavanjem narave in rastlin se v njih tako lahko razvije tisti dober občutek pomirjenosti. Drevesa, grmovje, dišavnice in druge rastline so označeni s tablicami z njihovim botaničnim in slovenskim imenom, in to z navadno in braillevo pisavo (brajica). Elementi, ki se imenujejo visoke grede, omogočajo tipanje rastlin; rastejo na podstavkih, 80 centimetrov oddaljenih od tal, da se ni treba sklanjati do njih.

Ni čebula, ampak por!

Zdaj park obiskujejo večinoma videči, ki pa imajo pri tem rutko čez oči. Naslednji namen njegovih ustvarjalcev je namreč ljudem pokazati, da niso sami, da ni vse za ljudi, ki nimajo nobenih posebnosti, in jim omogočiti, da se za kratek čas postavijo v položaj slepih. Pri zaznavanju okolice brez gledanja lahko spoznajo, kako to spremeni občutenje vsega, med drugim časa, tako se na primer kratka prehojena pot, le par korakov, zdi zelo dolga, čas, ki ga potrebujemo, da jo premagamo, pa vsaj trikrat daljši, kot je v resnici. To smo tudi sami spoznali, saj smo se pod vodstvom Pajkove in Natkove ter v družbi dijakov tretjega letnika HVU na učno pot odpravili zanašajoč se le na pomoč mentorice in ravnateljice, svoj tip, voh in – okus! Poskušali smo prepoznati različne dišavnice, tako da smo jih okušali, in spoznavali bogato raznolikosti listov glede na njihovo velikost, bodljikavost, mehkobo. Tako smo skupaj z dijaki brez večjih težav prepoznali peteršilj, razlikovanje med zeleno in luštrekom nam je delalo že večje preglavice, še večje pa por, ki ga je naš jezik, v naporu, da bi videl namesto nas, zamenjal za čebulo. Medtem ko smo bili mi povsem zmedeni ob določanju svojega položaja v parku, k čemur je pripomoglo tudi to, da smo se pred odhodom trikrat zavrteli okoli svoje osi, smo se lahko zanesli na dijake, ki park poznajo do zadnjega kotička, saj so udeleženi pri vseh procesih njegovega urejanja in poznajo dobesedno vsak grm.

Prostor za vse

Naslednja skupina videčih obiskovalcev so otroci iz slabših socialnih razmer, prihajajo denimo skupine, za katere skrbijo lions in leo klubi. Na učni poti sta še dva glasbena elementa, ki nadarjenim za to dejavnost omogočata ustvarjanje in zaokrožita celostno čutno izkušnjo, v kateri sodelujejo ljudje, rastline in tudi živali. Pajkova namreč iz rastlin, kamenja in preostalih neživih elementov ustvarja sonaravne habitate, tako da privabljajo tudi živali. Ta svet v malem združuje vse živo in neživo in odpira drugačen pogled tako tistim, ki ga lahko vidijo, kot tudi tistim, ki ga ne morejo.