CELJE – V Splošni bolnišnici Celje (SBC) ne pomnijo, kdaj bi jim kdor koli na tak način namenil tako veliko donacijo, kot je to posmrtno storila Frančiška Pociask. Bolnišnici je namenila dobrih 75.000 evrov, kar je samo del približno 160.000 evrov vredne dobrodelne zapuščine, ki si jo bodo razdelile še nekatere druge zdravstvene in socialnozdravstvene ustanove. Nad njeno odločitvijo so bili večinoma presenečeni vsi, dasiravno so nekateri slutili, kaj bo storila. Najbolj je seveda razveselila prejemnike donacij, vendar tudi daljni svojci pozitivno zrejo na širokosrčno potezo zdaj že pokojne Pociaskove. »Danes so še toliko bolj pomembne pozitivna misel in zavest posameznika ter pripravljenost, da poskuša pomagati, kjer lahko. Skrb za zdravje ostaja med najpomembnejšimi vrednotami naše družbe, to nam dokazujejo izjemni posamezniki, kot je bila gospa Pociask,« je dobrodelno gesto označil direktor SBC Marjan Ferjanc.
Osrednjo regijsko zdravstveno ustanovo so obvestili, da ima na voljo pokojničino donacijo, sami pa naj povedo, kaj najbolj potrebujejo. »Vsak dan tehtamo potrebe po novi opremi in novih načinih zdravljenja. S pomočjo darovalke bomo lahko bolje pomagali bolnikom z obolenji prebavnega trakta in zagotovili kakovostno obravnavo novorojenčkov, ki že na pragu življenja potrebujejo našo pomoč,« pojasni Ferjanc.
V Kanado in ZDA
Kdo je bila Frančiška Pociask in zakaj se je tako odločila? Rodila se je v Grajski vasi pri Gomilskem, pred vojno in po njej je živela v Mariboru. Želela si je boljšega življenja in se leta 1952, pri svojih 42 letih, odpravila v Kanado. »Štirideset let je ostala tam, nato je desetletje prebila v ZDA, kjer se je še drugič poročila. Njen drugi mož Jože Valter Pociask je bil petičnež poljskega rodu, in ko je umrl, je sklenila, da je čas za vrnitev v Slovenijo,« je povedala Marija Sajovic, žena Frančiškinega nečaka Rudolfa. Na naša tla je znova stopila, ko je štela že spoštljivih 92 let. Sprva je bivala pri daljnih sorodnikih, a jim ni hotela biti v breme. Preselila se je v Špesov dom v Vojniku (ta ustanova je prav tako med prejemniki donacij), ki je bil njeno zadnje bivališče. Marca 2011 je v njem proslavila stoletnico življenja, to se je novembra istega leta končalo.
»Otrok ni imela niti drugih bližnjih sorodnikov. Drugi mož Jozef je bil zadnja leta pred smrtjo precej bolan in zelo je trpel. On ji je rekel, naj pomaga ljudem z njegovim denarjem. Zato se je odločila, kakor se je,« še pojasni Sajovičeva. Tudi onkraj luže se je Frančiška – za časa življenja se je naučila kar šestih jezikov, celo češčine, ko je bila guvernanta pri češkem poslaniku na Reki in v Milanu – morala vse bolj zanesti na pomoč drugih, za svoje domovanje ni mogla več skrbeti. Tudi to spoznanje je bržčas pripomoglo k odločitvi, da lahko zelence ne nazadnje porabi v domovini. Takrat je Američanom pomahala v slovo.
Pomagala oddelku za bolezni prebavil Celjska bolnišnica je z denarjem pokojne Pociaskove obnovila in dopolnila medicinsko opremo na oddelku za bolezni prebavil, ki se ponaša z najnovejšim procesorjem za videoendoskopijo zgornjih in spodnjih prebavil, pediatričnim videokolonoskopom ter aparatom za merjenje koncentracije kalprotektina v blatu. Ginekološko-porodniški oddelek je svoj odsek za neonatalno pediatrijo obogatil z novim inkubatorjem in prenosnim monitorjem. |
Pogoj: nakup opreme
Da gre za vzorčni model možnosti donacije v zdravstvu, ki jo lahko opravi posameznik, poudarja zdravnik Brane Mežnar, nekdanji direktor Zdravstvenega doma Celje, ki se je pred leti nenadoma znašel v vlogi izvršitelja darilne pogodbe. »Takšen način izvedbe donacije je vreden posnemanja, saj neposredno zagotavlja uresničitev želja in motiva darovalca. Pociaskovi in njenemu možu se javno zahvaljujem za sredstva, namenjena celjskemu zdravstvu. V darilni pogodbi je bil edini pogoj, da se morajo vsa podarjena sredstva porabiti za nakup medicinske opreme in aparatov za zdravstvene potrebe v Celju in regiji.« Te so resnično velike, zato upajo, da se bo našel še kdo tako odprtih rok, kot je bila izseljenka.
Čeprav je v Sloveniji ob koncu preživela le zadnjih osem let življenja, je Pociaskova navkljub visoki starosti zelo dobro poznala razmere v našem zdravstvu in na splošno. Znala jih je primerjati s tujino. »Prej je nisem poznal. Oglasila se je pri meni in dejala, da želi del prihrankov po smrti nameniti za potrebe zdravstva. Izbiro je prepustila meni, merila pa sva poprej dogovorila,« zaključuje Mežnar, ki med osnovne motive postavlja izboljšanje zdravstvenih storitev – zgodnje odkrivanje in zdravljenje, skrajšanje čakalnih dob, lajšanje zdravstvenih težav zlasti starejših bolnikov in tudi večja dostopnost do možnosti preiskav.