Celjska špinača nevarna otrokom

CELJE – Babice so govorile: »Jej veliko solate, da boš zdrav!« Trditev, vsaj na območju Celja, že vrsto let ne velja več. Mestna občina Celje je na svoji spletni strani namreč objavila priporočila in ukrepe za varno vrtnarjenje na onesnaženih tleh v Celju ter druga navodila in priporočila za ravnanje z zemljo, obremenjeno s težkimi kovinami. Takšna priporočila so bolj ali manj stalnica, kar lahko pomeni dvoje: občina se zaveda onesnaženosti tal in jo priznava, stopnja onesnaženosti pa je stvar prerekanja z ekologi, in na drugi strani tudi to, da se stanje z leti nič kaj ne izboljšuje. Opozarjajo, da so zaradi preteklih bremen industrije in prometa v Celju lahko tla vrtov onesnažena. Pridelava vrtnin na takšnih vrtovih in njihovo uživanje sta lahko tveganje za zdravje.

Celjani so pri kmetijskem inštitutu naročili izdelavo priporočil in ukrepov za varno pridelavo vrtnin in kompostiranje na celjskih vrtovih. Ukrepi med drugim predvidevajo zamenjavo onesnažene zemlje do globine pol metra, kar za vrtičkarje ni poceni in bržčas jih ne bo veliko, ki bodo upoštevali ta nasvet. Enako lahko pričakujemo pri nabiranju regrata, ki ga v danih razmerah močno odsvetujejo. Med vrtninami, ki iz zemlje sprejemajo največ težkih kovin, v prvi vrsti najdemo špinačo, solato, krešo, korenje, repo in artičoke, v drugi pa redkvico, čebulo, por, ohrovt, peso in krompir. Veliko manj možnosti, da bi vsrkali težke kovine, je pri grahu, fižolu, bučkah, kumarah, paradižniku, jajčevcih in papriki (tudi pri sadnem drevju), nekoliko več pa pri zelju, zeleni, brstičnem ohrovtu, cvetači, jagodah in jagodičju.

Škodljivi vplivi na telo

Stališče, da položaj v Celjski kotlini ni takšen, kakor ga prikazujejo občinske oblasti, temveč še veliko slabši, že dolgo zagovarja Boris Šuštar, koordinator Civilnih iniciativ Celje. Po njegovem vrtnarjenja ne bi smeli zgolj omejiti, temveč ga odločno prepovedati. Podlage za to Šuštar vidi tudi v analizah inštituta za varovanje zdravja, ki je že pred petimi leti navedel, da bi v Celju morali prepovedati gojenje, uživanje in pridelavo lokalno pridelanih vrtnin. »Vseskozi se je podcenjevalo ekološke probleme kotline, lokalna oblast temu ni namenjala dovolj pozornosti. Škodljivi vplivi na človeško telo se ne seštevajo, temveč se multiplicirajo,« pojasnjuje najvidnejši celjski ekolog. »V Nušičevi, Bordarjevi, Jenkovi in Oblakovi ulici je mejna vrednost kadmija presežena tudi do štiridesetkrat, če bi otroci jedli zelenjavo, pridelano v Bukovžlaku ali na Teharjah, bi za 252 odstotkov presegli tedenski dovoljen vnos te človeku ene najbolj nevarnih kovin.«

Šuštarju se tovrstno obveščanje mestnih oblasti ne zdi primerno. »Napotiti stare ljudi iz Bukovžlaka in Selc na svetovni splet je milo rečeno neodgovorno. Obveščanje prek medijev bi bilo relevantno, če bi ljudi opozorili, da ne smejo več pridelovati, ne pa da jim povedo, kaj bi še lahko gojili. Občina takšna priporočila objavlja že vse od leta 1988, torej se zaveda pomena onesnaženja. Toda hkrati vedo, da bi v primeru prepovedi gojenja vrtnin padale odškodnine, ki bi jih vrtičkarji vlagali, ker ne bi smeli uporabljati svojih zemljišč. To so dejstva in daleč od tega, da širimo paniko, kakor nam nekateri očitajo.« Šuštar dodaja, da koktajli strupov, ki jih najdemo v Celju in okolici, dolgoročno najbolj škodujejo otrokom, med največje ekološke packe pa poleg Cinkarne uvršča še Emo Frite, nekdanjo Opekarno Ljubečna in do nedavnega tudi celotno območje nekdanje Železarne Štore.