LADJE

Celinci stegujejo prste 
po starodavnem škveru

Objavljeno 09. marec 2012 15.03 | Posodobljeno 09. marec 2012 15.03 | Piše: Adrian Grizold

Ladjedelnica in Jernejev prekop sta del skoraj pozabljene dediščine.

Razpadajoče plovilo (foto: Adrian Grizold).

SEČA – Za polotokom s parkom najstarejšega kiparskega simpozija leži ob naselju Seča Jernejev prekop z neurejenim bregom, razmajanimi ali polomljenimi mostički, napol potopljenimi barkami in okoli 400 divjimi privezi. Njegovo ureditev je v predvolilnem boju obljubil tudi aktualni piranski župan Peter Bossman, a kaže, da hodi po kostanj v žerjavico, saj želje domačinov vedno trčijo v interese celincev in tistih, ki v preurejanju prekopa slutijo morebitno zlato jamo. Prekop je del naravnega parka Sečovlje, tam so privezani čolni domačinov in jadrnice ter barčice rekreativcev. Je tudi pokopališče odsluženih lesenjač, nostalgični motiv za slikarje, mimo vodi rekreacijska pot zdravja in prijateljstva Parenzana. Ob znani ribiški restavraciji popotnika pozdravi vrt kaktusov, pred zalivom pa stoji še star škver, kjer je pred časom zagorelo. To je že lahko znak vojne med domačini in drugimi lastniki bark vzdolž okoli dveh kilometrov brega, kjer je zlasti poleti na barkah in v okolici precej pestro.

Ni volje ne denarja

V Piranskem zalivu so v krajevnih skupnostih Piran, Portorož in Lucija po požaru v stari ladjedelnici oziroma popravljalnici zgodovinskih lesenih plovil v Seči odločno stopili v bran ohranitvi nedvomno dragocene tehnične dediščine, ki ob Jernejevem prekopu žalostno trohni in propada. Predvsem z zasebno pobudo iz vrst ljubiteljev, zanesenjakov in strokovnih delavcev so s pomočjo zavoda Mediteranum združili moči in poskušajo rešiti, kar se še da, preden bomo verjetno dobili še del betonske obale. Ob požaru naj bi nastalo za okoli 150 tisočakov škode, prizadeta je bila tudi sosednja ribogojnica. Le hitremu in učinkovitemu posredovanju gasilcev gre zahvala, da ob sunkih močne burje ni zgorelo veliko več. Prizorišče dogodka si je ogledal tudi kustos za tehniško dediščino pri ministrstvu za kulturo Tadej Brate, ki soglaša, da bi morali krajevna skupnost, občina in država storiti več za ohranitev in varovanje škvera, ki je sicer vpisan v zbirni register dediščine, a za njegovo smiselno obnovo vedno zmanjka volje in denarja. Pred posegi bi bila nujna razglasitev kulturnega in tehničnega spomenika.

Naši predniki so gradili edinstvena plovila v Tržaškem zalivu, naša obala pa je bila od nekdaj beneška, pozneje je znanje prišlo še iz Istre in Dalmacije, danes pa nekako ne znamo ali nočemo obdržati in zavarovati te nedvomno zanimive dediščine in obnoviti nekaj preostalih objektov in muzejskih plovil. V pobudi so prepričani, da je to izjemno pomemben in prepoznaven del naše obmorske identitete na skromnih štirideset in nekaj kilometrih med Miljskimi griči in izlivom Dragonje. Tako menijo tudi člani društva Bracera, ki upravlja zdaj požgani škver, pritegnejo pa jim tudi mnogi prebivalci okoliških naselij, ki bi radi ohranili staro Sečo in okolico, preden bosta postali del sodobnega navtičnega turizma in izgubili dušo. Krajani, zanesenjaki iz društva in simpatizerji upajo, da bodo zgodovinsko popravljalnico starih plovil, kjer menda lahko še katero tudi zgradijo po starih načrtih, popravili in obnovili do tega poletja, v ta namen zbirajo celo prostovoljne prispevke na posebnem bančnem računu.

Grabežljivi posegi

Ob požaru so bili uničeni staro orodje, stroji, lupine in deli bark, načrti pa tudi predmeti iz nekdanje bernardinske ladjedelnice. Boris Cepuder, pravni zastopnik društva, ki se bori za zaščito polotoka Seča, je prepričan, da so bili ognjeni zublji opozorilo in ustrahovanje. Marsikdo bi se rad rešil nepotrebne stare navlake in tržil ta kos sicer še neurejene, po svoje pa nostalgično lepe naravne obale, ki se je ohranila iz davnih časov. Seveda vrag vzame šalo, ko zadiši po zaslužku, tiste, ki so proti pozidavi in divji komercializaciji ter uničevanju piranskega mandrača in drugih starin, pa je treba primerno ustrahovati, da bi odnehali. In možak ima nedvomno hudo prav, ko si s somišljeniki prizadeva zaliv obvarovati pred betonom z marinami in potrošniški civilizaciji potrebnih objektov. Takšni načrti so že dolgo prisotni, ne ujemajo se s tistimi, ki si želijo trajnostnega in kulturnega turizma, ki bo k nam pripeljal goste s posluhom za okolje in vrednote trajnostnega razvoja iz tradicije in znanja.

Deli s prijatelji