Cele noči na stranišču, za nameček pa posmeh

VELENJE – »To so notranje bolečine, ki jih trpiš iz dneva v dan, iz ure v uro, včasih trajajo cele dneve. Ponoči se zbudiš, hodiš na stranišče in preprosto ne moreš spati. Vsi tisti, ki ste zdravi, cenite svoje zdravje! Jaz bi bila srečna, če bi lahko rekla, da sem zdrava,« svojo življenjsko zgodbo začne pripovedovati 22-letna Velenjčanka Klavdija Polak.

Do 19. leta je uživala v najstniških letih, čeprav je bila zaradi debelosti (tehtala je tudi 116 kilogramov) velikokrat tarča zlobnih jezikov sošolcev. »V osnovni šoli so bili trije fantje, ki so me vseskozi zmerjali. Bila sem svinja, prašič, skratka vse, samo človek ne. Mislila sem, da se bo to končalo v srednji šoli, ampak je bilo še huje. Grozno je, ko se ti začne smejati ves hodnik. Mislim, da je tega čedalje več. Pravim, da zunanja lepota ni tako pomembna kot notranja,« se s solzami v očeh spominja, kot pravi, psihičnega nasilja, ki so ga izvajali sošolci. »Če bi se to danes dogajalo, bi zagotovo šla na policijo,« nadaljuje Polakova, saj meni, da je kaj takega zelo težko zatreti. Zaradi velike podpore staršev in drugih ožjih sorodnikov je težka leta le nekako prebrodila, nato se ji je čez noč vse obrnilo na glavo.

Bolezen ne izbira časa

Oktobra 2011 so se ji začele pojavljati prve driske in bruhanje, in sprva je mislila, da ima virozo. Težave so se kljub zdravljenju nadaljevale, zaradi česar je morala konec istega leta na pregled v slovenjgraško bolnišnico, kjer pa so ugotovili, da boleha za kronično črevesno boleznijo (ulcerozni pankolitis).

»Ko sem prišla v šolo, so učitelji vedeli, kaj mi je. Razredničarki sem pokazala izvid in ji povedala, da imam probleme s črevesjem. Ampak kljub temu so vsi še vedno mislili, da sem skoraj vsako uro hodila na stranišče telefonirat. Raje bi bila v učilnici in poslušala učitelje, kot pa da sem morala prenašati te bolečine,« pravi Klavdija in dodaja, da je bolezen tako hitro napredovala, da je na koncu morala na stranišče že samo, če je pojedla le košček kruha. Vse to se je seveda poznalo tudi na njenih kilogramih, saj jih je v dveh letih izgubila 45.

»In, glej ga, zlomka. Kar naenkrat so ljudje, ki so me prej sovražili oziroma sovražili moje kilograme, hoteli postati moji prijatelji. Na ulici so me začeli pozdravljati, mi na facebook pošiljali sporočila. Spoznala sem, koliko jih gleda samo na zunanjo lepoto, skoraj nihče pa ne pogleda notranje, ki je najbolj pomembna,« pravi 22-letnica. Na dodatne preiskave je odšla tudi v bolnišnico Topolšica, kjer je bila v primerjavi s prejšnjimi bolnišnicami zelo zadovoljna z obravnavo, »kljub temu da pravijo, da v Topolšico hodijo samo umirat, ampak jaz sem prišla živet in sem preživela«. Tam so ji opravili gastroskopije in kolonoskopije, s pomočjo katerih so ugotovili, kaj je z njo narobe.

S pomočjo staršev, ki sta vse dni po spletu iskala najboljšega gastroenterologa, je na koncu obiskala še zdravnika Bojana Tepeša v Rogaški Slatini, kjer je bila, kot opisuje, vsa iz sebe. »Bil je prvi zdravnik, ki mi je povedal, kakšna je moja bolezen in kaj se mi lahko naredi, če ne bom upoštevala zdravnikovih navodil. Res, dobra izkušnja,« pravi sogovornica, ki je s pomočjo predpisanih zdravil le nekoliko ublažila vnetje v prebavnem traktu in počasi že začela pridobivati težo.

Prav zaradi bolezni in nerazumevanja nadrejenih je konec avgusta lani izgubila tudi zaposlitev v proizvodnem podjetju v Nazarjah, tako da je trenutno brezposelna. Polakova, ki ji je poleg družine in prijateljev vseskozi ob strani stal fant Bojan Kovač, pravi, da je največja težava pri njeni bolezni ta, da tisti, ki je ne poznajo in ne vedo, s kakšnimi težavami se sooča, mislijo, da si izmišljuje in sploh ni tako hudo. »Včasih, ko se peljeva z avtomobilom, me prosi, naj ustavim, da bo šla na stranišče. Njena bolezen ne izbira časa,« pravi Bojan, ki v takih primerih v bolnišnicah pogreša tudi psihološko pomoč. »Jaz sem se zelo težko sprijaznila s to boleznijo. Bila sem zelo živahna, imela veliko energije, hodila ven s prijateljicami. Zdaj tega ni več, saj sem preveč utrujena,« razloži Klavdija, ki seveda razmišlja o svoji prihodnosti. Želi si namreč, da bi lahko spet delala v trgovini, saj ima s tem poklicem največ izkušenj, in da bi lahko karseda normalno zaživela, in upa, da zaradi bolezni ne bo dobila raka na črevesju, česar se najbolj boji.

Okoli 5000 podobnih

Po besedah tajnice Društva za kronično vnetno črevesno bolezen Danice Koren, v katero je vključenih že več kot tisoč članov, se s podobnimi težavami kot Klavdija, v Sloveniji sooča med 5000 in 6000 ljudi. Pravi, da bolezen celo zdravniki na začetku zaradi netipičnih znakov težko prepoznajo, posamezniki pa se zaradi nerazumevanja okolice znajdejo tudi v psihični stiski. Med kronično vnetno črevesno bolezen štejemo crohnovo bolezen in ulcerozni kolitis.

Prva lahko prizadene katerikoli del prebavil (od ust do zadnjične odprtine), drugi pa praviloma samo debelo črevo, vnetje pa je omejeno na sluznico in podsluznico. Korenova razlaga, da natančen vzrok bolezni, ki prizadene tako otroke kot starejše, še vedno ni natančno pojasnjen. Poleg genetske predispozicije je velik dejavnik stres. »Vedno mora biti neki sprožitelj. Posameznik ima to lahko v sebi, pa ne bo zbolel, če ni sprožitelja. Bolezen bo lahko izbruhnila na primer zaradi kroničnega stresa ali bakterije,« razlaga sogovornica in poudarja, da so bolniki zelo utrujeni in večkrat na robu funkcioniranja, česar pa velikokrat tako v šolah kot na delovnih mestih ne razumejo. Bolezen je še vedno neozdravljiva, se pa lahko z različnimi zdravili in ustrezno prehrano doseže, da se vnetje umiri in da lahko bolnik spet počasi normalno zaživi. Zagotovo ni odveč poudariti, da če bolezen ni zdravljena, lahko vodi v resne zaplete ali v smrt.