Cedro požagali, v vasi solze in srd

AJDOVŠČINA – Splošno soglasje je, da se je mesto Vipavski Križ – te pravice mu je leta 1532 podelil cesar Ferdinand, odvzel pa jih ni, poudarjajo Križani, nikoli nihče – ob gradu in kapucinskem samostanu izoblikovalo v urbanistični biser. Vanj je spadala tudi libanonska cedra, ki nas je ob vstopu na trg, imenovan Plac, pozdravljala z njegove dominantne točke. S široko razraščenimi vejami je opravljala še dodatno estetsko nalogo, saj je očem zakrivala ruševine Attemsovega gradu. Križani so jo vzljubili, Placarji še prav posebno. Zato so mnogi med njimi cedrin posek – ki je razkril, kako povsem zdravo deblo je še imela – doživeli kot nezaslišan vandalizem.

Politika nad drevesno senco

Janoš Valič s placarske domačije Pri Zukčevih, svojčas poznane po gostilni s prenočišči, pojasnjuje, zakaj tolikšen izbruh čustev: »Pod cedrino senco so se ljudje shajali podobno, kot se drugod pod lipo. Od tam se je kot na dlani odstiral trg, zato so k njej hiteli tudi vsi obiskovalci. Tla so bila s posutimi iglicami prijetna podlaga za hojo, otrokom za igro. Z avtomobilčki so v iglice napravljali cele proge.«

Spomni na posebnega cedrinega gosta: »Še nekaj let nazaj je skoraj vsako nedeljo prihajal v kriško gostilno na kosilo legendarni novinar Jurij Gustinčič, sicer sorodnik ajdovskega zdravnika in pisatelja Danila Lokarja. Iz gostilne je hodil na Plac, se usedel na eno od treh klopi pod cedro in kakšno uro posedel v počivanju, meditiranju.«

K srcu je prirasla tudi zdravniku dr. Goranu Rustji, ki živi za mejo v Gorici, a še iz otroštva ves svoj prosti čas preživlja v Vipavskem Križu, kamor segajo korenine njegovega rodu: »Moj prvi spomin, morda so mi bila tri leta, je, kako me je oče pripeljal na Plac. Podoba velike cedre pred gradom me odtlej spremlja vse življenje.«

Cedro so s političnim motivom in zato z veliko ceremonijo posadili 28. februarja 1932. Tisto pomlad so – podobno kot denimo veliko pozneje v akciji sajenja 88 dreves v spomin na tovariša Tita – z vrha zaukazano pred vsemi osnovnimi šolami po Italiji sadili libanonsko cedro kot spomin na fašističnega ideologa in novinarja Arnalda Mussolinija, mlajšega brata duceja Benita. Med ljudmi gre glas, naj bi kot pilot padel v vojni za Etiopijo, toda enciklopedija navaja, da je 21. decembra 1931, ko mu je bilo 46 let, v Milanu umrl za srčnim infarktom. Zdaj, ko kriške ni več, da naj bi kot zadnja v njegov spomin zasajena cedra na Primorskem rasla v Tolminu.

Prav zaradi politično motivirane zasaditve je hotela kriško cedro kot »fašistično drevo« leta 1945 posekati nova osvobodilna oblast. Križani so ji stopili v bran kot eden, najbolj pa sta se izpostavila Slavko Mrevlje, po domače Slave Profesorjev, in Dušan Bratina, po domače Duše Lincov. Dejali so: »Drevo ni nič krivo!« In še: »Če vržete dol drevo, vržite dol še vse pod fašizmom zgrajene ceste in šolske stavbe!«

Kot nož v srce

Morda je milostni kanček, da je obstala, prispevalo še to, da so med vojno po zlomu fašizma pod njeno krošnjo aktivisti OF opravljali politične tečaje.

Zdaj pravijo: »Če bi bil Slave še živ, niti enega drevesa po Križu ne bi vrgli dol!«

Cedra je, se pridruži Janoševa 80-letna mama Cita Valič, postala ponos kraja.

Govorice, da cedra utegne pasti, so se povabile z razgrnitvijo načrta celovite okoljske prenove Križa, pove Rustja: »Večkrat sem o tem vprašal predsednika KS in izvajalce, a so se vsi le izmikali jasnemu odgovoru.«

Saj so se zavedali, za kako občutljivo vprašanje gre.

Valičeva je klicala na občino: »Vezali so mi tistega, ki ima to čez. Odgovoril je, da bodo še videli, kaj bodo naredili.«

V začetku junija se je odlomila cedrina pahljačasta veja. Ko je v ponedeljek k drevesu pripeljal gozdarski tovornjak, prihodu marsikdo, misleč, da so prišli le odstranit vejo, ni namenjal pozornosti.

Cita: »Spala sem še, ko me je sin prišel zbudit. Bejži, pravi, bojo vrgli cedro dol! Stekla sem pod njo in rekla, da se ne umaknem, samo prek mojega trupla jo lahko vržejo dol. Poklicali so policijo, pripeljali so se trije in mi rekli, naj se umaknem, ker da oviram delavce na javnem dobru. Še da to ni moja lastnina in zato nimam kaj ukazati. Potem sem se umaknila v hišo, nisem mogla gledati. Kot bi mi nekdo nož zaril v srce, tako me je bolelo, ves dan sem jokala.«

Goran doda: »Očetu, ker leži v bolniški postelji, si za cedro ne upam niti povedati.«

Usodna sosledja

S Harijem Batom, predsednikom KS, govorimo na dan državnosti prav med čakanjem na policiste ob grafitu s proti njemu uperjeno vsebino. Čez noč je vzniknil na zidu pod Vipavskim Križem.

»S cedre se je skoraj vsako leto utrgala kakšna veja,« pravi Bat in nadaljuje: »Zato je svet KS vprašal na občino, kdo bo odgovoren, če nastane škoda. Junija lani je burja trajno upognila cedrin vrh za tri metre proti samostanu. Znova smo vprašali na občino, kdo bo odgovoren za škodo, če pade na streho, hišo, bognedaj na človeka. Odgovor je bil, da občina ne more prevzeti te odgovornosti. Naj jo mar jaz kot volonter ali kar vsi člani sveta KS? Tako je svet KS dal pobudo, poudarjam pobudo, da je bolje, da se drevo odstrani, kot da bi bili mi krivi za posledice nesreče. Župan je svetoval poizvedovalno anketo, glede cedre smo vprašali skupaj z vprašanjem o prometni ureditvi.«

Predsednik poudari: »Za posek je glasovala večina anketirancev in ne krajevni svetniki.« Ob čemer pojasni: »Nov kanalizacijski kanal so projektanti narisali tik ob drevesu. Dober mesec nazaj so ljudje videli, kako so zaradi odkopa korenine že ranjene. Pred tremi tedni, v noči na nedeljo, je že sapica – ne veter, saj ga ni bilo, le sapica – zlomila vejo.«

Cedra je bila po predsednikovih besedah v času anketiranja že več kot očitno usodno načeta, kar naj bi tudi vplivalo na rezultat ankete. Križ se tradicionalno deli na »gasarje« in »placarje«, prvi so seveda v večini, vendar Bat odločno zanika, da bi šlo za preglasovanje prvih: »Za odstranitev je bila več kot polovica. Na samem Placu je bil rezultat neodločen, za odstranitev so bili bližnji sosedi in v samostanu.«

O grajskih ruševinah pa: »Del gradu ob vhodu iz čudovitega kamna je bil odslej zakrit, odslej bo na očeh. Tja bomo postavili še po izvirniku na novo kamnoseško izklesani grajski grb.«

Ključna predsednikova obljuba pa je: »Pred starejši del gradu, ki je res v slabem stanju, a lastniki so Attemsi in ga ne prodajo, bomo v dogovoru z občino posadili novo od štiri do pet metrov visoko drevo. Po mnenju gozdarjev bi bil zaradi koreninske rasti najprimernejši javor, ob katerem bomo po projektnem predlogu pridobili večji prireditveni prostor.«

Cedra ostane Križanom na prav poseben način: »Spomin nanjo bomo zadržali tako, da bomo iz njenih desk naredili okrog petnajst na kamnite nosilce postavljenih klopc. Na svojo pobudo pa se je oglasil tudi kipar, da bo iz njenega lesa napravil skulpturo. Na istem kraju bo stala v njen spomin.«