Čedalje več iskalnih akcij v visokogorju

TRBIŽ – Pod znanim obmejnim smučiščem Višarje se je zbral organizacijski vrh gorskih reševalnih služb italijanske Benečije - Julijske krajine, Avstrije in Slovenije. Našo delegacijo je sestavljalo predsedstvo Gorske reševalne zveze Slovenije, ki jo je vodil predsednik Igor Potočnik (postaja GRS Jesenice), z njim so bili oba podpredsednika Franc Miš (GRS Kamnik) in Slavko Rožič (GRS Tržič) ter načelnik postaje GRS Rateče Jure Jeršin v vlogi prevajalca iz italijanskega jezika. »Preteklo leto je bilo za nas precej delavno, vendar ne zaradi reševanja v stenah, temveč zaradi iskalnih akcij v gorah, imeli pa smo tudi 20 mrtvih gornikov oziroma bolje rečeno pohodnikov, kar je vsaj za našo pokrajino izjemno visoka številka,« je po pozdravu uglednim gostom povedal predsednik Corppo Nazionale Soccorso Alpino – Gorske reševalne zveze Italije Simone Mercuzzi, ki prihaja iz obmejne Julijske krajine.

Med presekom sezone je prikazal dobro prakso sodelovanja italijanskih gorskih reševalcev z njihovimi vojaškimi helikopterskimi reševalnimi posadkami ter karabinjeri, ki je bila najbolj izrazita na veliki vaji simulacije letalske nesreče, ki so jo septembra pripravili v Cerciventu blizu Tolmezza. Sodelovali so gorski reševalci iz ZDA, ki naj bi naslednje leto spet prišli v Italijo: »Nadejamo se, da bodo tudi oni sodelovali na veliki mednarodni vaji gorskih reševalcev naših treh sosednjih dežel.« Tako italijansko govoreči reševalci kot tudi preostali so si bili edini, da je letošnje precej deževno vreme krojilo termine praktičnih vaj reševalcev, kar bodo morali nadoknaditi v zimskem terminu. Avstrijske predstavnike je vodil predsednik koroške gorske reševalne zveze Otmar Striednik: »Skoraj 400 ljudem smo v preteklem letu pomagali v gorah, manj dela je bilo v zimskem času. Pozna se, da meja ni več, saj je bilo na našem območju veliko ranjenih iz Nemčije, predvsem iz Bavarske, nekaj je bilo Slovencev in Hrvatov, največ pa Čehov, Poljakov in Slovakov. Veliko dela je bilo z iskalnimi akcijami turistov, ki nepripravljeni in slabo opremljeni preradi zaidejo v visokogorje.« Izmenjavo podatkov je spremljalo zanimivo žlobudranje štirih jezikov, saj so se v ponujenih podatkih menjavali italijanske besede, pomešane z angleščino, povzetki z nemškimi ločili in pripombe v slovenskem jeziku, ki ga presenetljivo veliko gorskih reševalcev sosednjih dežel če že ne govori, vsaj dobro razume, kar priča o odprtosti duha ljudi, ki nesebično ponudijo pomoč v gorah. Koroški gorski reševalci so povedali, da imajo težave s sistemom reševanja: »Pri iskalnih akcijah se je pokazalo, da imamo shemo sodelujočih, v katero so vpeti tudi laiki oziroma za visokogorje neusposobljeni reševalci drugih reševalnih organizacij, kar se izkazuje za zgrešeno. Pri posredovanjih na strmih območji je treba paziti še nanje. Nekaj se jih je tudi poškodovalo na območju Štajerske in Tirolske. Dejansko se pa tako kot pri kolegih iz Italije izkazuje velik porast iskalnih akcij, zato že testiramo poseben iskalni računalniški program, ki bo iskal signal kakršnega koli GPS-aparata, ne le mobilnega telefona, če ga ima pogrešani pri sebi.« Italijani so dodali, da je zaradi njihove birokracije uporaba takega sistema pri njih nemogoča: »Uporaba je smiselna in koristna, a zaradi naših zakonov nelegalna.« Avstrijci so prikazali regijsko omejeno telefonsko aplikacijo za androidne mobilnike, ki locira pogrešane ali potrebne pomoči, vendar deluje le na območju Tirolske, saj je še v fazi razvoja.

Slovenski predstavnik Slavko Rožič je kolegom pojasnil, da so slovenski gorski reševalci imeli delo že januarja med poplavami in nato mesec pozneje, ko je Slovenijo objemal žled, pri čemer se ni pozabil zahvaliti kolegom iz sosednjih držav, ki so nemudoma ponudili pomoč: »Nato smo spet pomagali v poplavah septembra in novembra. Škoda pri nas se je seštevala v stotinah milijonov evrov, ogromno gozdov je uničenih. Skupno smo slovenski gorski reševalci, ne le v gorah, opravili skoraj 400 intervencij, ob tem žal 30 ljudem nismo mogli več pomagati. Največ dela je imela postaja GRS Tolmin.«

Rožič je tako kot kolegi pred njim povedal, da je bilo največ opravkov s turisti in pohodniki, najmanj pa z gorniki in alpinisti: »Smo pa največkrat pomagali Slovencem, sledijo Nemci in Čehi, čeprav naši sonarodnjaki radi povedo, da največ rešujemo Madžare ali Čehe, kar pa ni res.« Prihodnje leto bo srečanje vrha reševalcev treh dežel v naši Kranjski Gori.