JESENICE – Jutro nad Jesenicami se je za izkušenega čebelarja Čedomirja Miloševića začelo grozljivo. Pripeljal se je iz železarskega mesta gor pod vznožje Karavank, kamor zahaja z lepim in plemenitim namenom. Skrbi namreč za čebelnjak, ki ga je pred 30 leti v bližini Planine pod Golico postavil sam. Pri delu s čebelami je našel mir, svoje veselje. »Prišel sem, ker imam v petsatarju zaprte matice in sem hotel opraviti delo za njih.« Najprej je ob lično urejenem čebelnjaku, ki stoji na 1200 višinskih metrih in je delno topel dom za čebelje družine delno pa vikend, zagledal prevrnjen sod za vodo. »Pomislil sem, da je deska pod sodom strohnela in se je prevrnil. Potem sem stopil okoli čebelnjaka, videl še drugi prevrnjen sod in nato satovje in panje, razmetane po tleh.« Milošević je obstal. »Zvilo me je v želodcu, skoraj bi telebnil po tleh, tako mi je postalo slabo. Nekaj časa sem stal in gledal, nisem mogel verjeti. Kakšno razdejanje!« Bilo mu je jasno: obiskal ga je medved.
Popikale so ga čebele
Nekaj panjev je bilo razmetanih po tleh, satovje izvlečeno, iz njih vse požrto. Večina preostalih, ki so bili še v samem objektu, je poškodovana. Čebele so bile razdražene, letale so okoli, iskale svoje panje. »Pošteno je nabijal v srednjo vrsto in jo porival noter. Po mojem bo šla vsa zalega, ki je ostala noter, h koncu. Zadušila se bo. Ne vem namreč, kako bom panje lahko sploh potegnil ven, kaj šele da bi razmišljal o popravilu.« Milošević je povedal, da sta s prijateljem pred časom z razširjanjem težkih brun ostenja lesene hiške namestila vmes panje, ki so zares trdno stali na svojih mestih: »Tako trdo vsak sebi so bili nameščeni, da mi sploh ni jasno, kako jih je lahko tako potolkel. Sila, s katero se je zaletaval v srednji predel panjev, je nepojmljiva.« Stopimo okoli čebelnjaka: »Ni varno hoditi okoli čebel. Zjutraj so me pošteno popikale po glavi, ko sem se samo približal. Zdaj, čez dan, ko bo pritisnilo sonce, bodo še bolj zoprne. Moram počakati do večera, da se umirijo, in potem se bom poskušal nekako splaziti v čebelnjak. Šele potem bom vedel, kolikšna je pravzaprav škoda.«
Gledali smo, kako bi se dalo priti z druge strani v zadnji del čebelnjaka, pa so vrata, ki vodijo iz bivalnega dela v del, kjer je zadnje leseno ostenje panjev, trdno zapahnjena. Pravzaprav so pritisnjena s panji, ki jih je od sprednje strani nabijal medved, da se je dokopal bo medenega plena.
Ravno smreka medi
»Saj če bi slučajno spal tukaj, bi šel nadenj z motorko, sploh ne bi nič razmišljal,« je še bentil 75-letni Milošević. Mrcina, kot se vidi po razdejanju, je morala biti velika in bi bilo lahko nevarno. »Ja, vem. Če bi bil takrat, ko je medved prišel sem, sam v objektu in bi stopil zadaj iz stanovanjskega dela v zadnji del čebelnjaka, bi me ob tem, ko je porival panje noter, lahko tudi usodno stisnil ob steno. Ja, res bi se lahko zgodilo tudi kaj takšnega.«
Takšen obisk je imel prvič: »Do zdaj sem imel mir pred medvedom, je pa lani napadel čebelnjak kolega Janka Blatnika precej pod menoj, a mu ni povzročil prevelike škode. Potolkel mu je en panj, potem je odšel pa tudi nazaj ni več hodil. Pri meni, kot sem štel, je uničenih deset panjev. Ampak to je ocena tako na oko, od zunaj. Če jih ne bo še več...«
Milošević, nemiren in slabe volje, nekaj trenutkov posedi ob čebelnjaku in spet vstane: »Jelka je odpovedala zaradi uši, zato pa zdaj medi smreka, po petletnem premoru. Še dobrih deset dni in bi lahko iz panjev dobil prvi med. Ampak mi je medved, oprostite izrazu, vse zjebal. Skrbi me, koliko čebel je odletelo v gozd in jih ne bo nazaj, pa tiste notri bodo pomrle. Poglejte, koliko je mrtvih po tleh.« Nato si nežno odstrani čebelo, ki se mu je zapletla v sivo lasišče: »Pa tale zverina bo po moje še prišla. Zdaj ve, kje ima odlično in veliko zalogo medu, in bo prihajala, dokler ne bo potolkel vsega.« ¾ Medved je moral biti glede na škodo velik in močen. Čedomirja Miloševića zaradi medveda boli glava.