VELENJE – Čebelar iz okolice Velenja je opazil hiranje čebelje družine. Hitro je dognal, da je njegov čebelnjak okužen z bakterijo čebelje kuge, ki ji čebelarji pravijo gniloba čebelje zalege. To je njihova nočna mora, saj gre za eno najtrdovratnejših bakterij, ki lahko pomori pol čebelnjaka. Nekaj dni nepazljivosti, pa gredo čebelje družine in ves pridelek k vragu. Zdravega in učinkovitega zdravila tako rekoč ni, zato je okužena družina obsojena na konec, sanacija in dezinfekcija čebelnjaka pa sta eno najbolj zahtevnih čiščenj.
Od starih Grkov
Pravilen izraz za čebeljo kugo je huda ali ameriška gniloba čebelje zalege, Pestis apium. »To je bolezen, ki je toliko stara, kakor so stare čebele, o njej so poročali že antični pisci,« nam pove čebelarski strokovnjak Franc Šivic. »V svoji knjigi jo je zelo dobro opisal tudi naš rojak Anton Janša v drugi polovici 18. stoletja. Poznajo jo po vsem svetu, Slovenija seveda ni nobena izjema.«
Bolezen povzroča bakterija Paenibacillus larvae, ki je sicer pogosto prisotna v panjih, vendar okužba izbruhne, če se zaradi različnih dejavnikov poruši ravnotežje v čebeljih družinah in upade njihova odpornost.
Po neuradnih podatkih se v Sloveniji redno pojavlja, zaradi nje vsako leto odmre od 100 do 200 panjev. Izpad 150.000 čebeljih družin v Sloveniji ni masovna grožnja, bi rekli. Pa ni povsem tako. Gre za zelo nevarno bakterijo, ki se pri nas ne širi predvsem zaradi redoljubnosti in poučenosti slovenskih čebelarjev, ki skrbijo za red in higieno čebelnjakov.
Franc Šivic pojasnjuje: »Omenjena bakterija se naseli v črevesju čebeljih, trotovskih in matičnih ličink in se tam že v nekaj dneh tako razmnoži, da ličinke odmrejo in se spremenijo v brezoblično rjavo maso. Če poskušamo odmrlo ličinko z zobotrebcem potegniti iz celice, se razvleče v nit, kar je zelo zanesljiv znak, da imamo opravka s hudo ali z ameriško gnilobo.«
Neustrezno zdravljenje z antibiotiki Ker jo povzroča bakterija, se da čebeljo kugo, hudo oziroma ameriško gnilobo čebelje zalege zdraviti z antibiotiki, a čebelarji v Sloveniji jih ne uporabljajo. Gnilobo čebelje zalege bi tako v nekem trenutku ozdravili, vendar je s tem ne bi zatrli, ob ugodnih razmerah bi se namreč znova pojavila. |
Če čebelar bolezni ne opazi in torej ne ukrepa, se bo razširila po vseh panjih v čebelnjaku, čebelje družine bodo slabele in nazadnje odmrle. Shirane in napol odmrle družine pa so pravi vzrok za širjenje bolezni. »Pogosto se zgodi, da postanejo njihove medene zaloge plen čebel iz sosednjih čebelnjakov, ki se z naropanim medom tudi same okužijo in tako bolezen širijo iz prvotnega žarišča na vse strani.« Da, tudi čebele so invazivna bitja, ki branijo svoje teritorije in poskušajo ob propadu sosednje družine izropati in zasesti njen prostor.
Bolezen nemarnežev
Kaj mora torej storiti čebelar, ko opazi bolezen na zalegi v svojih panjih? »Takoj mora obvestiti pristojnega veterinarja. Ta vzame vzorce obolele zalege in laboratorijska analiza ovrže ali potrdi sum, da gre za hudo gnilobo,« poudarja Šivic. Veterinar običajno prepove dovoz ali odvoz čebel iz okolice preletne razdalje – običajno so to trije kilometri v polmeru od žarišča bolezni. V tem območju pregleda vse čebelje družine. »Tiste, ki so okužene, je treba takoj zažvepljati in jih skupaj s satjem zažgati. Panje, če so še dobri, je treba razkužiti z vročim lugom in obžgati s plinsko spajalko. Razkužiti je treba tudi vse orodje, čebelnjak in njegovo okolico.« Skratka, gre za težaško delo, ki si ga nihče ne želi. »A čeprav so ukrepi za uničenje kužnega materiala zelo rigorozni, bolezni ni mogoče izkoreniniti, pojavljala se bo vedno znova in znova,« še pojasni.
Če čebelar pravočasno obvesti uradnega veterinarja, vse stroške krije proračun Republike Slovenije, kot pravi direktorica veterinarske uprave dr. Vida Čadonič Špelič. Toda čebelar mora pojav bolezni prijaviti pravočasno, se pravi takoj, sicer ne dobi povrnjenih stroškov sanacije panjev. Država naj bi tako poskrbela, da se bolezen ne bi širila. Gniloba čebelje zalege pa ima to dobro stran, da v nobenem primeru ni nevarna za človeka. »Med je v vsakem primeru neoporečen,« pomiri Šivic.
Toda bolezen ima še eno drugo ime: od čebelarjev na Dolenjskem smo slišali, da je to bolezen falotov, nemarnih čebelarjev, ki običajno niso člani čebelarske zveze in čebel nimajo preveč radi, imajo jih le zaradi pridelka in koristi. To so čebelarji, ki se s čebelami ne ukvarjajo zares, ne opazujejo dogajanja v panjih, zato jim stvar pogosto uide iz rok. Če se tak panj okuži in začne družina odmirati, bodo, kot rečeno, vanj priletele druge čebele in tako okužile panj skrbnega čebelarja.
