Čebelarji: Dovolj imamo
 izsiljevanja in monopolov

POLHOV GRADEC – Slovenski čebelarji imajo maja svoj čebelarski praznik, ki ga slavijo v spomin na rojstni dan največjega slovenskega in svetovnega čebelarja Antona Janše, rojenega 20. maja 1734, torej pred 280 leti, na Breznici na Gorenjskem. Letos so praznovali v Polhovem Gradcu, kjer so gostitelji združeni v Čebelarsko društvo Dolomiti.

V Čebelarsko zvezo Slovenije (ČZS) je včlanjenih več kot 7500 čebelarjev, sicer pa je v Sloveniji okoli 9000 ljubiteljev čebel. »Povečuje se število tistih, ki živijo od čebel in čebeljih pridelkov, saj se spreminja ekonomika čebelarjenja,« je povedal Boštjan Noč, predsednik slovenskih čebelarjev. »Ljudje so se začeli zavedati, da so čebelji pridelki zdravi, kupujejo boljše vrste medu in vse manj tistega z neznanim izvorom. Čebelarstvo je za marsikoga konjiček, prinaša pa lahko tudi dodatni zaslužek.«

Anton Janša pri Mariji Tereziji

Tradicija čebelarstva na Slovenskem je izjemno stara, med najstarejšimi na svetu. Leta 1781 je bilo na Rodinah pri Žirovnici ustanovljeno prvo združenje čebelarjev na svetu, vendar ga je ljubljanska oblast že po nekaj dneh prepovedala. Vedno smo imeli zelo napredne čebelarje, na primer Antona Janšo in Petra Pavla Glavarja.

Prav Anton Janša, eden od devetih otrok kmečke družine, se je s trdim in z vztrajnim delom povzpel iz skromne kmečke hiše do akademsko izobraženega slikarja in prvega čebelarskega strokovnjaka na cesarskem dvoru. S čebelami je znal tako imenitno, da je njegovo ime zaslovelo celo do cesarskega dvora in so ga zaradi tega poklicali na Dunaj. Pravzaprav ga je povabila sama cesarica Marija Terezija, ki je kakor prava mati skrbela, da se je čebelarstvo razširilo po vseh njenih deželah in se tako izboljšalo kmečko gospodarstvo.

Anton Janša danes ne bi bil najbolj navdušen nad odnosom, ki ga ima država do čebel in čebelarjev. Tudi osrednji govornik na čebelarskem prazniku Boštjan Noč je bil precej kritičen do tega. Kako tudi ne, saj se zdi, da so čebelarji preveč osamljeni, da se ukvarjajo z vrsto nerešenih zadev, med drugim z birokracijo, in da ni pravega posluha države kljub njihovemu plemenitemu delu. Odvisni so seveda in predvsem tudi od narave. »Čebelarji vemo, da je bilo letošnje preživetje čebel izredno dobro, celo najboljše v zadnjih desetih letih, toda palica ima vedno dva konca,« je povedal. »Narava se je kruto poigrala z nami čebelarji, saj moramo v maju, v mesecu cvetenja, ko bi morale biti naše čebele na višku razvoja in polne medu, krmiti čebele.« Kritičen je bil tudi do tistih, ki pri škropljenju uporabljajo škodljiva sredstva. »Čebelarji smo letos na več koncih naše države doživeli pomore čebel,« je dejal. »ČZS zahteva od države, da prepove vse strupe in tista sredstva, ki so škodljiva za čebele, predvsem pa, da se tiste, ki jih morijo, najostreje kaznuje in se jih javno objavi. Zahtevamo, da se čebelarjem povrne škoda, ki nastane ob takih dogodkih.«

Noč je govoril še o njihovem največjem problemu. »To so čebelje bolezni,« pravi. »Monopol na področju zdravil in zdravstvenega varstva je neverjeten, saj znajo vedno postaviti svoje pogoje, čeprav si se že drugače dogovoril. Dovolj imamo izsiljevanja. Bojevali se bomo za čim nižje cene zdravil, predvsem pa za to, da bodo dostopna na slovenskem trgu in da se bo država končno odločila, kdo bo tisti, ki jih bo prodajal, in to po evropsko primerljivih cenah. Posebno pa me bodejo v oči ugotovitve nacionalnega veterinarskega instituta, kjer so nam zelo jasno povedali, da varoja ni v rednem programu delovanja veterinarske službe. Celo tako so nam navrgli, da je to, kar počnejo, za nas čebelarje luksuz, da je to njihova dobra volja. In javno se sprašujem, ali ni varoja največji problem. Če ta služba ni odgovorna za varojo, naj država jasno in končno pove, kdo pa je v državi odgovoren za področje te čebelje bolezni.«

Kdaj legalizacija apiterapije?

ČZS si že dlje prizadeva, da bi legalizirali set za prvo pomoč ob piku čebele. »Vem, kdaj bo ta set v Sloveniji legaliziran,« je bil spet kritičen Noč. »Takrat, ko se bo zgodila tragedija, podobna tisti, kakršna je bila na Hrvaškem. Tak set nujno potrebujemo, da bomo čebelarji lahko ob kakršni koli reakciji imeli strokovna navodila, kako ravnati v nujnih primerih. Prav tako država nič ne naredi na področju legalizacije apiterapije.«

Anton Janša je imel sredi 18. stoletja na cesarskem dvoru drugačne probleme in dileme. Ni se znal prav dobro odločiti med slikarstvom in čebelarstvom, a se jima je s cesarico le uspelo dogovoriti, tako da je bil volk sit in koza cela. Janša je med drugim predlagal ustanovitev čebelarske družbe, vendar nekateri menijo, da je s svojim predlogom prehiteval, »in trditi smemo, da je naš prebrisani Anton vsaj sto let prezgodaj ugledal beli dan«. Seveda pa je cesarica Marija Terezija razmišljala, kako bi se čebelarstvo z ustanavljanjem šol lahko razširilo tudi po drugih deželah. V posebnem poročilu so zelo hvalili novi nauk kranjskega čebelarja, »da se čebele ne smejo podirati ali pa moriti, ampak jih je treba množiti, kakor dela Janša«.

»Država bi tako dobila milijonske dobičke,« so že pred četrt tisočletja razmišljali v takratni Avstriji...