Če zrak prodre v kopo, se oglje spremeni v pepel

Že več let na Koroški Beli deluje Kulturno društvo Možnar. Kot pove že ime, je njihova osnovna dejavnost streljanje z možnarji, ki ga izvajajo ob praznikih, pri oživljanju starih običajev, kot je vlečenje ploha, že več let zapored pa priredijo tudi kuhanje oglja.

Ko so tlele oglarske kope

Kot kulturno-turistične aktivnosti kuhanje oglja izvajajo tudi drugje po Sloveniji, toda na Gorenjskem je kot pomembna gospodarska veja doživela razcvet v začetkih fužinarstva v Bohinju in na Jesenicah v času barona Žige Zoisa.

Takrat so oglarske kôpe tlele po Pokljuki in pobočjih Karavank. Mestom, kjer so bile postavljene, se je reklo kopíšča in še danes se kmetiji v Planini pod Golico po domače reče Pr' Kopiš'ar.

Tita Kovač v knjigi Najbogatejši Slovenec piše, da so za stopitev enega dela železove rude porabili dva dela kakovostnega oglja. Če sem prištejemo potrebe po oglju kovačev, pridemo do neverjetnih količin. Z izumom plavža, ki so ga segrevali s koksom, je oglarstvo pri nas začelo upadati, saj so oglje uporabljali le še kovači, pa še ti so ga običajno kuhali sami.

Suh les za dobro oglje

Rdeča nit delovanja društva Možnar na Koroški Beli je ohranjanje narodnih običajev. Čeprav oglje društvo proda in prodali bi ga lahko celo več, kot ga skuhajo, dobička ni. Kot pravi Janez Sterle - Strelc, gredo skorajda v minus, in če ne bi imeli veselja do takega zanimivega, tudi umazanega dela, tega ne bi počeli, toda najpomembneje, še zlasti za vas, je druženje. Take stvari ljudi povezujejo, česar v današnjih časih sporov in prepirov ne smemo prezreti.

Kot pravi Strelc, mora biti za dobro oglje dober in suh les. Uporabljajo razcepljena bukova, meter dolga polena, ki jih pokončno, v dva niza, postavljajo od sredine navzven, in nato vse prekrijejo z zemljo, ki ne sme vsebovati ilovice, saj bi ta na vročini razpokala, zrak bi vdrl v kôpo in bi imeli namesto oglja pepel.

Dežurajo dan in noč

Zato uporabljajo le gozdno zemljo – črnico. Tudi sicer zrak v kôpo kaj hitro uide in notranjost zagori, zato je nujno dežurstvo dan in noč. To traja skoraj pol meseca, prav zato začnejo oglariti konec aprila, prek prvomajskih praznikov.

Čeprav je delo umazano, je potrebnega veliko znanja in natančnosti. Veliko je možnosti, da gre kaj narobe in vse po zlu.

Danes so po vaseh kovači vse redkejši. V naši vasi ga imamo še, za podkovanje kakšnega konja, in tam se po domače reče Pr' Kovač'. Sicer so dandanašnji največji porabniki oglja žarmojstri, ki z veliko vnemo cmarijo skoraj nacionalno jed – čevapčiče.