»Pravzaprav imam še najraje nočne intervencije. Takrat vem, da se bo klicu na pomoč odzvalo več gasilcev, ker jih je večina doma, in če moramo posredovati zaradi požara, ogenj vidimo že od daleč in ni treba iskati naslova, kamor moramo. Dimniškega požara namreč podnevi ne moreš videti na daleč,« se nasmehne Aleš Muren, eden od 42.000 slovenskih operativnih gasilcev, prostovoljcev, ki takrat, ko se odzovejo na poziv, niti ne pomišljajo, da bi za svoje delo in čas, ki ga žrtvujejo za reševanje premoženja in življenj drugih, dobili plačilo, čeprav so v pripravljenosti 24 ur na dan, vse dni v tednu, vse tedne v mesecu. Največ jim pomeni to, da jim uspe rešiti, kar se rešiti da, pa da, seveda, zaščitijo življenja ljudi in živali.
Najtežje je z moštvom med delovniki dopoldne, vsi namreč nimajo takšne sreče kot Aleš, ki dela v podjetju Kobra v Šentjerneju, saj je direktor razumevajoč za njegovo poslanstvo. Ko dobi poziv, lahko brez težav zapusti delovno mesto.
Gasilstvo, pravijo, se prenaša tudi z geni, iz roda v rod. Za Aleša tega ne moremo reči, se je pa s tem humanim poslanstvom »okužil«, ko je z družino še živel v Nemčiji. V bližini je bila namreč gasilska postaja in z zanimanjem je opazoval gasilce in njihovo opremo.
V prvem razredu se je v šentjernejski osnovni šoli najprej pridružil tabornikom, ko pa je izvedel, da imajo gasilski krožek, ni bilo treba razmišljati, kam bo hodil. Požiral je znanje, ki jim ga je predajal mentor Metod Krvina in pozneje Franci Kromar, s katerim sta zdaj v prvih vrstah, ko se spopadajo z ognjem in drugimi nevarnostmi. Osvajal je gasilske značke, se udeleževal tekmovanj, z leti je postal mladinec, pa član, ob polnoletnosti tudi operativec. Vedno se odzove klicu na pomoč. Ne le v domači občini; ko so na primer v Železnikih, na Blanci, Krasu in v primeru žledu na Notranjskem potrebovali večje število gasilcev, je bil zraven.
»Ko se pridružiš gasilcem, tu dobiš prijatelje in družimo se vsak teden. Prav to največ šteje,« doda 40-letni Aleš, ki je gasilec že 31 let. Marsikaj je doživel, ko je s kolegi hitel na pomoč.
Od poplav do gozdov
»Zgodilo se je, da smo morali v enem dnevu posredovati kar trikrat. Tako se je zgodilo, da se z ene intervencije še vrnili nismo, že so nas klicali drugam. Ali pa pred leti, ko smo imeli v Ostrogu gasilsko tekmovanje. Takrat je zagorela mizarska delavnica v sosednji vasi, tako da smo morali najprej v gasilski dom po vso opremo, da smo lahko šli gasit. Ko smo imeli na delu požigalca, smo bili vsak vikend na trnih, kaj se bo zgodilo. A takšna posredovanja niso utrujajoča, utrujeni smo na primer, kadar so poplave, ko smo na terenu tudi po tri dni in več,« razlaga sogovornik in doda, da požarov ni več toliko kot nekdaj, čeprav je še vedno veliko dimniških in travniških, morajo pa pogosto pomagati v prometnih nesrečah pa izvajati tehnične posege, ko je treba odpirati vrata stanovanj, v katerih so onemogli ali mrtvi, in reševati ponesrečence. Prav pred dnevi so morali iz globin gozdov na Gorjancih do reševalcev spraviti gozdarja, ki sta se poškodovala pri podiranju dreves. Tu je še kako prav prišlo njihovo novo vozilo, ki je zmoglo pot po gozdni cesti, čeprav se je pri tem tudi nekoliko poškodovalo.
»Na posredovanjih moramo imeti v mislih vse obstoječe nevarnosti, kot so elektrika, plin, podirajoče se stavbe in možnosti eksplozij, a na srečo se kakšne nesreče pri reševanju niso zgodile. In upam, da se ne bo nikoli nobena,« je odločen Aleš, so pa med intervencijami bolj kot on na trnih njegovi domači. Tudi starejši sin, 10-letni Maks, že stopa po očetovih stopinjah, letos bo prvič tekmoval za PGD Šentjernej, mlajša dva, šestletna Nastja in triletni Oliver, pa za zdaj le opazujeta očeta in starejšega brata.
»Pozivnik me pravzaprav nikoli ne preseneti,« doda Aleš, ki poslanstvo gasilca opravlja z dušo. »Če tega ne počneš s srcem, boš kmalu zapustil gasilske vrste.« Upa, da bo občinska oblast, s katero sicer gasilci zelo dobro sodelujejo, prisluhnila potrebam domačih gasilcev in pomagala graditi nov gasilski dom, ki je pogoj za dobro delo gasilcev. »Pustimo se presenetiti, župan je na zadnjem občnem zboru sam poudaril nujnost, da dobimo nov dom,« je pripomnil Aleš Muren.